Testiranje športnih plezalcev na Fakulteti za šport

Vsakoletna testiranja in odgovori, ki zanimajo plezalce ter njihove starše.

Na Fakulteti za šport vsak december potekajo testiranja športnih plezalcev, ki imajo že več kot 15 let tradicije, torej lahko rečemo, da so se rodila hkrati s prvimi slovenskimi tekmovalnimi uspehi. Reprezentante lahko na testiranja napoti selektor, vedno pa so vabljeni vsi tisti športni plezalci, ki dosegajo dobre rezultate, tudi če še niso del reprezentančnega sistema. Med njimi niso zgolj mladinci in člani, temveč vsi od cicibanov naprej, zato velja več o samem testiranju pojasniti tako njihovim trenerjem kot staršem. Za odgovore smo prosili Tomaža Ranta, profesorja športne vzgoje in trenerja športnega plezanja, ki je vodja meritev športnih plezalcev in koordinator za športno plezanje na Inštitutu za šport Fakultete za šport.

Kdaj in kako so se pričela testiranja plezalcev?
Nosilec ideje meritev motoričnih in psiholoških meritev ter pionir na tem področju je dr. Bojan Leskošek s Fakultete za šport. On je že v devetdesetih letih, kmalu po pojavu tekmovalnega športnega plezanja pri nas, doumel, da je za oblikovanje širše slike o našem športu potrebno spoznati tudi strukturo motoričnih in psiholoških sposobnosti, ki vplivajo na uspeh v športnem plezanju, predvsem v njegovi tekmovalni obliki. Bil je pionir pri oblikovanju testov, od katerih nekatere uporabljamo še danes. V tistem prvem obdobju sta se z meritvami in njihovim pomenom ukvarjala tudi dr. Maja Ulaga in dr. Blaž Jereb, oba profesorja na Fakulteti za šport. Ostali, ki smo se kasneje podali na to področje, pa smo poskušali njihove ideje nadgrajevati in razvijati v smeri trenutnih potreb in trendov, ki so se pojavljali z razvojem športnega plezanja pri nas in v svetu. No, brez lažne skromnosti - v zadnjih letih smo nekatere zadeve razvili zelo inovativno in povsem na novo. Med drugim tudi specifičen test, s katerim merimo sile upogibalk prstov, ki smo ga razvili s tehnično in informacijsko pomočjo Inštituta Jožef Stefan, in je tudi v svetovnem merilu edinstven in lahko rečem strokoven presežek. V ekipi, ki je sodelovala pri tem projektu, sta bila od plezalnih strokovnjakov poleg mene še Simon Margon in Roman Krajnik, ki ju bralcem gotovo ni potrebno posebej predstavljati.

Testiranja športnih plezalcev so se najprej opravljala pri plezalcih od 14. leta dalje, zdaj se testirajo tudi cicibani. Zakaj?
Razlogov za testiranje tudi mlajših športnih plezalcev je več, in sicer:
• če želimo res poznati oziroma spoznati naš šport, moramo poznati tudi potek razvoja vsaj nekaterih osnovnih motoričnih sposobnosti skozi daljše časovno obdobje – tako razvoj le-teh pri posameznem športniku kot tudi dogajanje v posamezni kategoriji športnikov,
• trening športnih plezalcev je že nekaj časa precej resna zadeva tudi že v mlajših kategorijah in le na tak način lahko spremljamo dogajanje tudi pri mlajših športnikih,
• nekatera lokalna okolja so strokovno zelo dobro podkovana, medtem ko mogoče v drugih pravih in verodostojnih informacij primanjkuje in je to tudi način, da se vzpostavi komunikacija med nami ter dostopnost do potrebnih informacij,
• meritve so tudi priložnost za prepoznavo morebitnih zdravstvenih težav športnikov itd.

Kaj kažejo primerjave testiranj med najmlajšimi in člani? Sploh lahko govorimo o primerljivosti?
Ne. Ker tudi če ima npr. cicibanka v nekem standardiziranem testu enak ali celo boljši rezultat od kadetinje, to še ne pomeni, da bo tako dobra v tem testu tudi, ko bo njena telesna masa dosegla vrednost biološke zrelosti oziroma blizu le-te.

Kaj pa primerjava med moškimi in ženskami oziroma deklicami in dečki?
Tudi tukaj primerjava ni mogoča. V kar nekaterih primerih in celo v posameznih kategorijah so lahko dekleta v posameznem testu boljša od dečkov, vendar se to kasneje, kot posledica razvoja, spremeni. Razen v izjemnih primerih. Telesna masa je precej velik omejitveni dejavnik uspeha v športnem plezanju. Žal.

Zakaj se pri mlajših plezalcih pred pričetkom testiranja kot telesne značilnosti zabeležita le višina in telesna teža (in iz tega izhajajoč indeks telesne mase), ne meri pa se obsega okončin in kožnih gub?
V zadnjem obdobju merimo le še telesno maso, saj je to spremenljivka, na katero lahko posameznik vpliva. Na telesno višino pač ne. V osnovnih raziskavah so se merili poleg obsegov okončin in kožnih gub tudi premeri sklepov in še kup drugih spremenljivk, ki imajo vrednost samo v znanstvenih raziskavah, v tekočem spremljanju motoričnih sposobnosti pa potrebe po merjenju le-teh ni.

Kaj pa gibljivost? Je na primer gibljivost v kolčnem sklepu manj pomembna, kot predvidevamo? Sta mišična moč in vzdržljivost zgornjega dela telesa toliko pomembnejši?
Gibljivost in z njo v določeni meri povezano učinkovito gibanje, poleg ostalih koordinacijskih lastnosti športnega plezalca, je seveda pomembna. Vendar pa ni omejitveni dejavnik uspeha. Mišična moč in vzdržljivost mišic zgornjih okončin in trupa sta odločilnega pomena in še pridobivata na pomenu. Določena raven razvitosti gibljivosti v posameznem sklepu ali skupini sklepov zadostuje za še tako vrhunske rezultate, medtem ko mišične moči ni nikoli dovolj.

Kako pomembni so za plezalni uspeh po vašem mnenju moč prstov, moč stiska pesti, moč ramenskega obroča?
Najbolj pomembni. Moči pa je potrebno dodati še elemente mišične vzdržljivosti. Potrebno je še definirati pojem stisk pesti – klasičnega stiska pesti pri najnovejših raziskavah nismo uporabljali, saj se je pokazal kot pomanjkljiv in ne dovolj specifičen test. Zato smo razvili že omenjeni specifični test, ki meri sile mišic upogibalk prstov in to plezalno specifično. Najboljši plezalci so tudi najmočnejši plezalci. Seveda predvsem relativno glede na telesno maso.

Med testi, ki jih opravljate, so dvigovanje trupa s palico, zgibi z eno roko (z dodatnimi utežmi), blokade v zgibi, vesa na oprimku, preprijemanje oprimka ... Kateri od teh testov so namenjeni tudi mlajšim kategorijam?
V zadnjih petnajstih letih smo ugotovili, da z nekaterimi testi ne dobimo dovolj uporabnih informacij, da bi jih bilo smiselno vključevati v redne baterije testov. Z namenom, da racionaliziramo redno spremljanje motoričnih sposobnosti, je bil narejen izbor testov, ki se nekoliko razlikuje glede na starostno kategorijo. Najožji je izbor testov za najmlajše, kjer so izbrani testi, ki merijo predvsem vzdržljivost posameznih mišičnih skupin, kasneje pa se dodajo tudi testi za merjenje mišične moči.

Kaj je situacijski test na plezalni steni s sprejemljivim naklonom?
To je test, ki se izvaja na manjši plezalni steni, ki sem jo skonstruiral sam in omogoča meritve v laboratorijskih pogojih. Ta test v sklopu meritev športnih plezalcev v največji meri posnema dejansko plezalno situacijo. Dokazano je bilo, da je visok rezultat v tem testu v visoki pozitivni zvezi s tekmovalnim rezultatom v športnem plezanju.

Se mladim plezalcem priporoča, da za testiranje vadijo? Lahko trening na drogu vpliva na boljši rezultat pri ABC-123 testu?
Ne. To se ne priporoča nikomur. Plezalci ne vadijo za meritve, temveč za doseganje svojih ciljev. Namen meritev je spremljanje motoričnih sposobnosti, ki se spreminjajo pod vplivom treninga in vadbe nasploh. Športna vadba pa vpliva na cel spekter športnikovih sposobnosti, ki vplivajo na športni ali, če želite, tekmovalni dosežek. Namen meritev pa ni zajemanje tega celega spektra, saj bi bil tak poskus za športnika in trenerja neobvladljiv, temveč spremljanje samo izbranih najpomembnejših motoričnih sposobnosti. Res pa je, da trening na drogu vpliva na rezultat v testu ABC-123, vendar upam, da nihče primarno ne trenira na drogu za boljši rezultat v tem testu, temveč ker želi doseči boljši tekmovalni dosežek ali preplezati neko smer oziroma problem. Boljši plezalci imajo pač boljše rezultate tudi v tem testu.

Sta moč in vzdržljivost v moči zgornjih okončin garancija za tekmovalni uspeh?
Zagotovo. V bistvu ni dileme – najboljši imajo najboljše rezultate, in to že od nekdaj. Treba pa je seveda znati tudi plezati, kar pomeni imeti čim širše plezalno znanje. Najboljši s tem seveda nimajo težav.

Kakšen je po vašem mnenju vpliv genetike ter vpliv treninga na plezalne rezultate? Kaj je pomembnejše?
Biološki sistemi so precej plastični sistemi in jih je zato mogoče v precejšnji meri preoblikovati, vendar imajo tudi svoje omejitve. Meje, ki jih postavlja genetska zasnova, so tiste, ki tudi v športu določajo najvišje rezultate ali dosežke. Posameznik se sicer lahko s pomočjo kakovostnega treninga in vodenja svoje športne poti zelo približa omejitvam, ki jih določa biološka determiniranost, vendar na srečo le-teh ne pozna. Zato smo pri vrhunskih posameznikih tudi priča nadaljnjega izboljševanja že tako neverjetnih motoričnih sposobnosti, saj svojih omejitev dejansko ne poznajo. Kaj je torej pomembneje, genetika ali trening, je zame precej zlajnana in nasploh popolnoma neproduktivna tema v športu. Brez resnega dela in pravilno vodene športne poti še tak talent ne bo prišel prav daleč.

Kaj pa »ape index«? Je razpon rok pri plezalcih res tako pomemben? Ga je možno s treningi od malih nog potencirati?
In kaj bomo rekli nekomu, ki ima nekoliko manjši razpon rok? Naj se kar odpove športu, v katerem uživa? To je, enako kot telesna višina, brezvezna tema. S stvarmi na katere nimamo vpliva, se nima smisla ukvarjati. Vrhunski plezalci se v posameznih antropometričnih lastnostih kar precej razlikujejo, pa še vedno lahko zmagujejo tako eni kot drugi. Na povečevanje razpona rok s kakšnimi posebnimi prijemi, pa upam, da ni nihče pri zdravi pameti niti pomislil.

Kaj je osnovni namen testiranja in kako lahko rezultati posameznika vplivajo na oblikovanje vadbenega programa?
Osnovni namen meritev je spremljanje posameznikovih motoričnih sposobnosti in njegovega razvoja skozi daljše obdobje. Hkrati dobijo merjenci tudi vpogled v primerjavo s sovrstniki v izbranih testih v posamezni starostni kategoriji. Rezultati meritev so lahko zelo koristni pri načrtovanju vadbenega procesa, vendar potrebuje trener za prenos dobljenih rezultatov oziroma informacij v prakso kar precej znanja in izkušenj. Nekateri to znanje imajo, drugi žal ne. Sicer so meritve in rezultati, ki jih merjenec prejme, lahko samo v pomoč pri oblikovanju vadbe, ali jih trener uporabi ali ne, pa je odvisno samo od njega.

In za konec še: kakšno je vaše mnenje o mladih fenomenih, ki pri dvanajstih letih plezajo osmice? Jih bodo danes »povprečni« mali plezalci kasneje dohiteli, ali ne?
Kdor je danes povprečen in bo povprečen ostal ne bo nikoli dohitel nadpovprečnega. Če pa postanejo nadpovprečni, jih pa lahko z lahkoto tudi prehitijo. Tukaj se pojavi osnovno filozofsko vprašanje: kaj starši in okolica želijo in pričakujejo od otrok, ki so vključeni v šport, in kaj želijo otroci sami? Kje kot posamezniki postavimo subjektivne meje povprečja pri otrokovih športnih dosežkih? Ali štejejo samo goli športni dosežki, ali imajo vrednost tudi disciplina in prizadevnost, odnos do sotekmovalcev in okolice, sodelovanje med vpletenimi, vrednotenje vloženega truda ipd.? Zame je šport namreč veliko več kot zgolj športni dosežek!