»Ker je tam!« Odkrivanje in osvajanje Everesta

Pred 70. leti na današnji dan sta sta Šerpa Tenzing Norgay in Novozelandec Edmund Hillary v okviru britanske odprave, ki jo je vodil John Hunt, kot prva dva človeka osvojila vrh Mount Everesta, najvišje gore sveta.
Do vrha pa je vodila dolga pot odkrivanja najvišjih vrhov in poskusov pristopa – najprej na prvi osemtisočak in nato na najvišji vrh sveta.

Vse se začne že v 19. stoletju, naprej v Alpah. Najbolj dejavni v tem času – Angleži – so tudi prvi, leta 1857 v Londonu, ustanovili Alpine Club, planinsko oz. alpsko društvo, ki se je zavzemalo za raziskovanje Alp in gojilo alpinizem kot plemenit šport, v katerem ne manjka tekmovanja za prvenstvene vzpone. To obdobje, ki ga imenujemo tudi zlata doba alpinizma, se v grobem zaključi leta 1865, ko angleška odprava Edwarda Whymperja, ki so ga spremljali lord Francis Douglas, Charles Hudson, Douglas Hadow in vodniki Michel Croz, oče Peter Taugwalder in sin Peter Taugwalder, osvojila vrh Matterhorna, ki je dolgo veljal za neosvojljivega.
Pozornost plezalcev se v naslednjih letih iz najvišjih vrhov Alp seli v druge masive: Dolomite, Grosse Tauern, Bernske Alpe, Julijske Alpe, Dauphinea, Dachstein … Angleži pa začno odkrivati druge gorske masive po svetu, predvsem Karakorum in Himalajo, kjer meritve kažejo na najvišje svetovne gore.

Britanci so tam že v začetku 19. stoletja sprožili obsežen projekt. V Indiji so hoteli kartirati ozemlje od njenih južnih obal do severnih gora in to do enega metra natančno. In ko je ob koncu meritev Andrew Waugh, predstojnik britanskega geodetskega urada v Indiji v Himalaji, določal višine vrhov, je ugotovil, da je med njimi tudi najvišja gora sveta. Vrhu, ki je bil na takratnih kartah indijske državne geodetske družbe označen kot »Vrh XV«, so pripisali višino 8840 metrov in ga poimenovali po njegovem predhodniku na geodetskem uradu, Georgeu Everestu.  Kmalu po tem, ko so potrdili, da je Everest najvišja gora sveta, so se začeli poskusi pristopa nanjo. Prvi so odprave s tem namenom organizirali Angleži, ki so goro osemkrat poskušali osvojiti s severne tibetanske strani,  saj je bil Nepal, od koder danes poskuša pristop največ plezalcev, za tujce strogo zaprt, tako da so prve odprave morale prečkati tibetanske planote, da so sploh prišle do vznožja gore. Le približno so vedeli, kakšen je vpliv velike nadmorske višine na človeško telo. Njihova oprema pa je bila za razmere, ki vladajo nad 8000 metri, še zelo pomanjkljiva.  
So pa Angleži raziskovali tudi druge dele in že poskušali pristopiti na odkrite vrhe. W. W. Graham je že leta 1883 poskušal na Nanda Devi, A. F. Mummery in T. S. Kennedy pa leta 1895 na osemtisočak Nanga Parbat, kjer pa se je Mummery ponesrečil.  Na začetku 20. stoletja odprave niso bile le raziskovalne, ampak so v večini že imele alpinistični značaj. Tudi oprema je bila boljša in je omogočala več uspeha. Vrhovi preko 7000 metrov postajajo glavni cilj in septembra leta 1905 je osvojen prvi vrh preko te višine, ko T. G. Longstaff pripleza na 7120 metrov visok Trisul. 

Kot Himalaja tudi Karakorum postaja cilj mnogih odprav, še posebej potem, ko se ugotovi, da je tu drugi najvišji vrh sveta, K2. Nanj se poskušata že leta 1902 popeti Oscar Eckenstein in Aleister Crowley, leta 1909 pa italijanski raziskovalec, vojvoda Luigi Amadeo Abruzzi, ki doseže na pobočjih K2 višino 7500 metrov, kar je bil tedaj višinski rekord. 

Sledi prva svetovna oz. velika vojna, ki zavre razmah himalajizma. Čas med obema vojnama prinese številne nove poskuse na osemtisočake, ki pa jih prehiti nova, druga svetovna vojna. Tekma za osemtisočake se je zato nadaljevala po vojni. Največ odprav so imeli Angleži, a prvim je leta 1950 uspelo Francozom na 8091 metrov visoki Annapurni. Tako sta Maurice Herzog in Louis Lachenal postala prva alpinista, ki sta osvojila osemtisočak.

Angležem je uspelo na Mount Everestu leta 1953, ko sta na vrhu stala Sir Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay. Toda, a sta bila sploh prva na vrhu? 

V pogovoru, ki sta ga v okviru Središča za javno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani opravila zgodovinarja dr. Bojan Balkovec in dr. Peter Mikša, sta se dotaknila vsega zgoraj napisanega, tudi dileme glede morebitnega uspeha odprave iz leta 1924, ko sta bila Andrew Irvine in George Mallory zadnjič videna tik pod vrhom. V nadaljevanju sta se dotaknila tudi Slovencev na Everestu. Kot opombo dodajmo, da je bil pogovor posnet v začetku maja, ko še do nas ni prišla novica o uspehu Andreja Gradišnika na Everestu, ko je postal 19. Slovenec na vrhu sveta.
Več pa v priloženem videu: