Friko intervju: Michael Kennedy

Objavljeno: 26. Februar 2014 - 15:30
Komentarji: 0 komentarjev

Intervju z gostom letošnjega Imffd festivala

Ko so v v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Koloradu začeli plezati zaledenele slapove, je bil Michael Kennedy poleg. Od vsega začetka je bil tudi pri reviji Climbing. Bil je tudi eden prvih alpinistov, ki so jih zanimale thnično težke stene ne nujno najvišjih gora v Himalaji in Karakoruma. Jeden izmed pionirjev modernega plezanja na Aljaski.

Vaša prva fotografija, ki se je spomnim, je bila iz Aljaske (1994), ko sta se z Gregom Childom lotila pretežno ledene stene Mt. Hunterja na big wall način, s prenosnmi policami (portaledgi). Sta bila prva, ki sta v ledu spala na njih?

Kennedy: Najbrž nisva bila ravno prva, prav veliko vzponov v tako velikih ledenih stenah pa z njimi takrat verjetno res ni bilo. Leto pred tem sva že plezala v isti steni v smeri Moonflower Buttres in takrat opazila sva linijo, po kateri poteka Wall of Shadows, ki sva jo preplezala leto kasneje in v kateri sva uporabila prenosne police. Se seboj sva jih vzela zato, ker sva vedela, da v steni ni nobenih pametnih polic za bivakiranje. Malo preden sva leta 1994 prišla pod steno, sta v isti smeri poskušala že Marc Twight in Scott Backes, ki sta se odločila za lahko in hitro plezanje, toda smer je bila zahtevna in sta se morala obrniti. Midva z Gregom Childom pa sva v steno odšla težja, bila sva »slow and heavy«, a sva pa priplezala na vrh. No, sta pa tudi Twight in Backes potem našla še eno možnost in na hitro preplezala novo smer Deprivation, tako da smo vsi zadostili svojemu načinu in bili zadovoljni.

Glede na število in pomembnost vzponov ste pravi »Alaskan climber«...

Kennedy: Za Američane je preprosto priti na Alasko, je tudi poceni. Predvsem pa je na Aljaski zelo lepo. Lepe so gore, še posebno pa svetloba. Poleti je vseskozi dovolj svetlo za plezanje, a tudi ta severna svetloba ima posebno kvaliteto (Michael Kennedy je tudi odličen fotograf, op.a.). Je pa zelo mrzlo. Gore so lahko dosegljive z letalom in dostopi do nekaterih sten so zelo kratki. Do Mt. Hunterja hodiš le dva kilometra po ploskem ledeniku, do nekaterih drugih pa so dostopi precej daljši in zahtevnejši. Takšen je npr. Foraker, kamor sva leta 1977 hodila skoraj dva dni iz baznega tabora pod Denalijem. Nekatere druge skupine gora so še precej bolj nedostopne in težje. So pa vse brez izjeme fantastične.

Svojo kariero plezalskih raziskovanj na Aljaski ste začeli smerjo Infinite Spur na Forakerju?

Kennedy: Ne, dve leti pred tem sem plezal že v vzhodni steni Moses Tootha. Vrnil sem se leta 1977 in najprej sva z Georgem Loweom preplezala severno steno Mt. Huntrja po novi smeri, takoj nato pa odšla pod Foraker in preplezala Infinite Spur. Pravzaprav je bil z nama tudi Jeff Lowe, ki pa je n Hunterju približno 1200 metrov visoko v steni padel, ker se mu je podrla opast in si zlomil gleženj. Sestopili smo, dala sva ga na letalo in še enkrat odšla v steno, jo preplezala in nato odšla še v Foraker. Pri vzponu v Forakerju sem pravzaprav spoznal svoj domet v takšnih stenah.

Toda ta gora – ena izmed treh velikih (Denali, Hunter in Foraker) – ni tako priljubljena kot drugi dve.

Kennedy: Foraker je višji, malo bolj divji, večji in tudi dostop je malo daljši. Pod Hunterjem pa pristaneš z letalom. Tam je veliko ljudi. Njegov severni steber malo spominja na El Capitan, ker »je kar tam« (smeh).

V vaši smeri Infinite Spur pa se je pred nekaj leti zgodila velika tragedija, ko sta izginili dve ameriški plezalki, Sue Nott in Karen McNeil. Se vam kaj dozdeva, kaj se takrat dogajalo?

Kennedy: Niti Sue niti Karen niso nikoli našli, so pa opazili sledi in očitno sta preplezali že ves težji spodnji del. Nad njim je nekakšen plato, po katerem brez večjih tehničnih težav dosežeš vrh. Verjetno ju je na tem platoju zajel vihar, ki je trajal kar nekaj dni in takrat je šlo nekaj narobe. V tistem vremenu gotovo nista nič videli, mogoče sta z roba kam padli ali pa sta se skrili v kakšno razpoko in ju je zamedel sneg. Ne vem, bila pa je zelo žalostna zgodba. Bili sta zelo dobri in izkušeni alpinistki.

ta 1978 pa ste odšli v Pakistan, splezat severni steber Latoka I (7145 m). In čeprav se je zadnjih letih v njem zvrstilo veliko navez, nobena ni prišla tako visoko kot vi (po nekaterih virih so bili okoli tri raztežaje pod vrhom, op. a), ki ste v nasprotju z novodobnimi alpinisti imeli precej težjo in okorno opremo.

Kennedy: Bili smo štirje (George Lowe, Jeff Lowe, Jim Donini in jaz) in v steno smo vzeli za 15 dni hrane. Plezali smo tako, da sta dva plezala naprej druga dva pa skrbela za opremo.V tehnično zahtevnih delih niti približno nismo bili tako hitri, kot so danšnji mladi plezalci, toda steber ni sestavljen samo iz navpičnih in težavnih mest. Veliko je tudi položni delov, kjer pa je precej opasti, kjer pa moraš biti predvsem previden in je hitrost drugotnega pomena. Današnji plezalci so bili na težjih delih gotovo precej hitrejši kot mi, na grebenih z opastmi pa ne. In če nimaš s seboj dovolj hrane, ti jo slej ko prej zmanjka. Nam jo je tudi, toda na gori smo bili 26 dni v enem kosu. Takšne smeri ne moreš preplezati na hitro. Je pa res, da je bilo tistega leta v Karakorumu malo snega in tudi vreme nam je šlo na roko. Žal je eden od članov visoko na gori zbolel in smo zato sestopili. Vsekakor bi rad videl, da bi nekomu končno le uspelo, ker je linija res lepa.

Ste pa preplezali Ama Dablam po novi smeri s Carlosom Buhlerjem.

Kennedy:To pa je bilo decembra 1985. Linijo sem opazil leto pred tem, ko sva se z ženo povzpela na Island Peak. S Carlosom sva se odločila za tako pozen termin, ker je nekaj serakov in je pod njimi in okoli njih bolje plezati v mrazu. In res sva imela vseskozi lepo vreme, celo brez vetra, bilo pa je strašno mraz. Ko se je popoldne sonce skrilo za greben, sva čisto otrpnila. Bilo je težko, preveč pa spet ne. Mislim, da sva kar uživala.

Več kot dvajset let ste bili tudi urednik revije Climbing in nato še nekaj časa urednik revije Alpinist. Kaj naredi človeka za dobrega urednika neke alpinistične revije?

Kennedy:Urednik revije Climbing sem bil 24 let. Najprej sem bil 14 let »le« urednik, potem pa sem revijo od prejšnjega lastnika revijo tudi kupil in jo tudi poslovno vodil naslednjih deset let. Nato sem jo prodal in sem se v večji meri posvetil prostovoljnemu delu. Pri Alpinistu sem bil tudi bolj »part time urednik«. Mislim pa, da mora urednik plezalne revije predvsem poznati plezanje, alpinizem. Mora vedeti, za kaj pri tem početju gre in kolikor toliko mora biti doma v vsaki plezalni zvrsti od balvaniranja do velikih sten, visokih gora, čeravno ne nujnona najvišjem nivoju. Predvsem pa mora dober urednik biti dejaven v plezalni skupnosti. Mora ga zanimati zgodovina plezanja, mora veliko brati knjige in druge revije in danes spremljati internet. Spremljati mora gorniške filme, potovati, videti svet in spoznavat druge plezalce in njihove sredine, zanimati ga mora plezalska kultura. Seveda mora znati tudi pisati, urednikovati in izbirati fotografije, toda to se lahko v veliki meri tudi naučiš. Glavno je, da urednik s svojim delom »prisili« svoje bralce, da razmišljajo.

Tudi vaš sin Hayden je izjemno dober alpinist.

Kennedy: Hayden je eden izmed mladih nadarjenih alpinistov. Njegove korenine so v ameriškem skalnem plezanju, ga je pa dobro nadgradil z alpskim, s plezanjem po velikih lednih stenah. Je zabaven, toda ima svojo vizijo. Začeli smo tako, da smo kot družina – žena, Hayden in jaz - začeli obiskovati plezališča, še ko je bil čisto majhen. Potem smo skupaj taborili, veslali, smučali, kolesarili, ker smo skupaj uživali. Predstavil sem mu tudi plezanje, ga pa nisem v to silil. Povsem zadovoljen bi bil tudi, če bi Hayden izbral kaj drugega. Pri trinasjtih sva preplezala Castelton Tower in zdi se mi, da se je takrat odločil, da bi rad postal plezalec. V to je vložil veliko časa in treninga, zelo trdo pa je delal tudi v srednji šoli, a hkrati pa je plezal z zelo dobrimi skalnimi plezalci, kar jaz nisem. Sicer me seveda skrbi zanj, saj poznam tveganja pri plezanju. Se pa veliko pogovarjava o tem in vidim, da razmšlja pravilno in dobro razume te stvari. Seveda pa oba veva, da obstajajo možnosti za kakšno smolo, na katero pač ne moreš vplivati.

Kot ste prej omenili, mora dober urednik ali pisec/novinar bralca prisiliti v razmišljanje. Spomnil sem se na vaše besedilo »Pismo mojemu sinu (A Letter to my Son)«, ki ga je objavil Alpinist, napisali pa ste ga, ko so se na Haydna in njegovega plezalskega partnerja Jasona Kruka zgrnili očitki z ene strani ter odobravanje z druge, potem ko sta izbila večino svedrovcev v Maestrijevi smeri na Cerro Torre. O tem besedilu so lahko premišljevali tisti, ki so to dejanje podpirali kot tisti, ki so bili proti.

Kennedy: Moje razumevanje plezanja je drugačno kot večine drugih alpinistov, saj plezam že več kot 40 let. Moje percepcija se je sčasoma seveda spreminjala. Ko sem bil mlad, sem bil bolj ambiciozen. Nato sem preplezal večino stvari, ki sem jih želel in zdaj plezam za svoj užitek in bolj nezahtevne smeri. Brez stresa. Za nas, ki plezamo vse življenje, je plezanje seveda zelo pomembno, važno pa je, da se zavedamo, da je plezanje samo ena od pomembnih stvari. Poleg plezanja so pomembne še delo, družina, dužabno življenje, prijatelji itd. Včasih moramo vse te sestavne dele življenja uravnotežiti. Plezanje je le del našega življenja, v katerem stremimo za tem, da se razvijamo kot osebnosti, da postanemo boljši ljudje. Poskušamo narediti boljši svet. Seveda nimamo vsi takšne notranje moči in družbenega vpliva kot na primer Mahatma Gandi ali Nelson Mandela, lahko pa se vsak pri sebi trudimo, da smo čim boljši in vračamo naši sredini to, kar nam je nekoč dala in nam daje še danes. Tudi o tem ravnovesju bo skušal nekaj povedati na petkovem predavanju.

Michael, hvala lepa za pogovor.

Naslovna fotografija: Michael Kennedy. Foto: Urban Golob.

Kategorija: 
Deli z ostalimi: 

Komentiranje in spletni bonton

Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.

Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.

Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.

Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.