Friko intervju: Jonathan Griffith

Objavljeno: 9. Junij 2012 - 07:00
Komentarji: 0 komentarjev

Jonathan Griffith je trenutno eden najbolj vročih alpinističnih fotografov v Evropi, poleg tega pa tudi zelo dober alpinist.

Anglež, ki že nekaj let živi v Chamonixu, ima tudi svojo spletno stran Alpine Exposures, kjer lahko poleg njegovih fotografij iz prve roke dobimo tudi precej dobre informacije o razmerah v stenah okoli Mont Blanca. V intervjuju govori Jon o svoji plezalni in fotografski poti ter razgali svoj odnos do hribov in plezanja.

Jon, kako je bilo pred kratkim v Druju z Uelijem Steckom? Prebrali smo poročilo, videli fotke in film , kakšna pa je bila tvoja osebna izkušnja?

Lesueurovo smer sem si že dlje časa želel. Severno steno Druja sem preplezal že dvakrat, ampak Lesueur jethe smer v tej steni. Bilo je mrzlo in dnevi kratki, bilo je veliko snega in nobenemu se ni dalo v to smer z izjemo Uelija Stecka. Že prej sva bila z Uelijem precej skupaj in dobro sem ga poznal: neverjetno skromen in tih fant ampak pravi stroj, ko govoriva o plezanju. To se sicer sliši kot odlično partnerstvo, ampak včasih mu moraš v steni preprosto reči »počakaj, grem še jaz naprej«, sicer bi on z veseljem vodil čisto vsak raztežaj. V smeri sva nameravala bivakirati enkrat, pa sva bila tako hitra, da sva noč preživela na vrhu smeri. Bil je super bivak ampak hudičevo mrzel. Plezanje je bilo boljše, kot sem pričakoval in sploh je bil dan precej sproščen. Čeprav – če si v navezi z Uelijem, si lahko precej bolj brez skrbi kot sicer!

Kako si sploh začel s plezanjem? Prihajaš iz Anglije, ne?

Začel sem kar v Alpah. Nikoli me ni pritegnilo samo skalno plezanje kot tako in tudi zdaj je enako. Vedno so me zanimale visoke gore in samo teden po svojem zadnjem izpitu na univerzi sem se preselil v Chamonix, kjer po sedmih še vedno živim. Plezati sem začel precej lahke smeri in se povzpel na veliko lažjih štiritisočakov v Švici, potem pa počasi prešel na težji teren nad Chamonixom.

...kjer si se tudi ustalil gotovo zaradi gora, verjetno pa tudi zaradi fotografiranja...

Za Cham sem se odločil, ker ni samo smučarsko mesto, ki bi bilo živo samo pol leta, drugih šest mesecev pa bi bilo prazno. Rad imam, da s vseskozi nekaj dogaja. Seveda so tu še ene najboljših možnosti za plezanje na svetu. Vse stene so blizu in veliko stvari lahko zato opraviš v kratkem času. Tudi za fotografijo je odlično. Najrajši se odpravim fotografirat tja, kamor zaidejo le redki, ampak ker je vse na dosegu roke, pomagajo pa še žičnice, je tudi fotografiranje tukaj precej lažje.

Kako si začel s fotografijo? Zaradi plezanja, ali si fotkal že prej?

Fotografija je bila najprej samo način, kako pokazat družini in prijateljem, za kaj gre pri plezanju. Odrasel sem v Londonu in nihče iz mojega kroga pravzaprav ni razumel tega početja. Zanje je bil Everest itak najtežja stvar na svetu in težko jim je bilo za razložiti, za kaj gre pri tehnično zahtevnejšem plezanju na štiritisočake. Toda strastno sem fotkal in snemal in verjetno je moja fotografija zrasla prav iz tega.

Sam vzpon zame ni bil popoln, če se nisem prisilil, da sem poleg plezanja še fotkal. Po drugi strani pa me ni zadovoljil lažji vzpon z namenom fotografiranja. Moral sem imeti občutek, da sem se zelo potrudil po plezalni in fotografski plati.

Bolj znan si postal, ko si s fotoaparatom in kamero sledil Ueliju Stecku pri njegovih hitrostnih vzponih po severenih stenah Jorassov.

in Droitesov. Kako sta sploh začela sodelovati?

Čisto po naključju, ker sem imel srečo. Ueli do takrat ni prav veliko plezal nad Chamom in tukaj ni poznal veliko ljudi. Že prej sva imela nekaj stikov po elektronski pošti in potem me je povprašal za razmere. Prvič sem ga rečal dan po njegovem neverjetno hitrem vzponu v Britanski smeri. Pričakoval sem visokega, glasnega širokoustneža, pa je bil pravo nasprotje temu. Ueli mi je všeč, ker je pravo nasprotje stereotipnega super junaka. Je neverjetno inteligenten in pozna posel. Rad pleza, ampak pri tem dobro ve, da je to njegovo delo in vse kar počne. Zato je zelo previden in skrben. Ta pristop spoštujem veliko bolj kot nekoga, ki je zadovoljen, da spi pri nekomu na tleh v kuhinji do konca življenja samo zato, da bi lahkofull timeplezal.

Po tem prvem sodelovanju sva z Uelijem še veliko delala skupaj, letos pa sva se še navezala na isto vrv. Vzpostavila sva lep partnerski odnos. Sam bi rad prenesel fotkanje in filmanje na novo raven in Ueli želi pri tem sodelovati. Rada bi plezala na svojih mejah, toda hkrati pazila na čim boljši fotografski in filmski izplen. Ueli želi tudi pokazati, kaj v gorah počne in zelo malo fotografov je, ki lahko plezajo tako zahtevne stvari, da bi njegovo plezanje fotografsko in filmsko tudi pokrili.

Navadno fotkaš v razmerah, kjer je pomemben vsak gram teže. Katere kamere uporabljaš? Zasledili smo lahko, da si nazadnje v Druju fotografiral z zrcalno refleksnim Canonom 5D MarkII, ki je kar velik za tako zahtevno plezarijo...

Sam sem kar siten, ko gre za kvaliteto, zato povsod nosim s seboj svoj Canon 5D. Samo lani na Aljasko sem vzel GF2, ker sva s prijateljem imela velike načrte z večdnevnim plezanjem. Čeprav je dobra kamera, nisem bil preveč srečen. Res je treba pri težjih vzponih gledat na težo, ampak pri fotografski/filmski opremi ne poznam kompromisa. Fotoaparat je del mojega plezalnega sistema, kot je npr. moj plezalni pas ali čevlji. Navadil sem se na dodatno težo, ki lahko celo podvoji težo v nahrbtniku pri lažjih in hitrih vzponih. Toda jaz sem fotograf, to je moja strast in zato ne grem od doma brez poštenega aparata.

Podobno je bilo v Patagoniji. Veliko bolj preprosto bi bilo vzeti nekaj majhnega s seboj, ampak sem vseeno »trogal« svojega Canona D5 mark II in dva objektiva čez steno. Ne morem biti prav pogosto na tistih oddaljenih hribih, kot je npr Piergiorgio, in zato preprosto nisem hotel zamuditi priložnosti za dobre fotke.

Življenje med gorami ti tudi omogoča, da si vseskozi v dobri kondiciji. To je bilo tudi verjetno zelo pomembno pri tvojem rekordno hitrem vzponu čez Cassinov raz na Denaliju.

Nisva postavila novega rekorda, ker po razu nisva priplezala do vrha Denalija, čeprav je bilo tako v nekaterih medijih objavljeno, ker je moj soplezalec o najinem vzponu tako poročal...

Kljub temu je šlo za zelo hiter vzpon. Ga lahko malo natančneje opišeš?

Cassinov raz mi je odprl oči. Veliko hitrih vzponov sem opravil po severnih stenah v Alpah, tudi povezovalne, ki so trajali več dni, ampak kaj tako velikega, kot je Cassinov raz v Denaliju pa še ne. Tri tisoč metrov višinske razlike, k čemur je treba prišteti še nadmorsko višino. Tehnično smer ni tako težavna, kondicijsko pa je zelo naporna. Imela sva še težavo, ker sva imela s seboj samo vsak po liter tekočine, ko pa sva se ustavila, da bi si jo dodatno skuhala, pa gorilnik zaradi mraza ni deloval. Zadnjih sto metrov je bilo potem nekaj najbolj groznega, kar sem do sedaj izkusil. Bil sem popolnoma dehidriran in zaradi vetra čisto premražen. Najraje bi se kar usedel in čakal... Še nikoli v življenju nisem bil tako utrujen.

Preplezal si nekaj velikih smeri v Alpah, kot je na primer No Siesta v Jorassih. Lahko prosim našteješ pet vzponov, ki ti ne glede na težavnost pomenijo največ?

No Siesta, Grandes Jorasses – preprosto zato, ker se mi je ta smer zdela tako nedosegljiva, ko sem prišel v Chamonix, potem pa sva jo po nekaj letih s soplezalcem preplezala brez vsakega stresa in skrbi. Zame je bila kot dosežen mejnik, hkrati pa nisem dosegel svojih meja. Pa še prvič sem bivakiral pozimi v tako strmi steni. Vse druge tudi težke smeri sem do takrat preplezal v enem dnevu. Zdaj so me začele zanimati tudi težke smeri, ki zahtevajo večdnevno plezanje.

Smer Lesueur, Dru, Chamonix – Vzpon v pravi zimi. Mrzli in kratki dnevi. Da sem smer splezal še prosto, je samo bonus. Preplezati jo v enem dnevu pa je neverjetno. Bila je fantastična izkušnja. Veliko je še dobrih smeri stare šole v gorah nad Chamonixom, ki samevajo v pozabi, verjetno pa bo v prihodnosti precej popularne in bodo s plezanjem na nov način pomenile eno izmed smrei razvoje alpinizma v tukajšnjih stenah.

Peuterey Integral, Mont Blanc, Courmayer – Zame brez dvoma naj stvar v Alpah. Samo na tem grebenu sem občutil resnično oddaljenost od vsega in občutek plezanja, kot ga imaš v najvišjih gorah sveta. Plezanje ni nikoli super težko, je pa izjemno dolgo in vsebuje nekaj zelo resnega terena. Po Peutereju sem se prvič tudi povzpel na Mont Blanc in lepo je bilo doseči njegov vrh po tako naporni in zahtevni smeri.

Vzhodna stena Pirgiorgia, Patagonija - Prava »allround« izkušnja. Najprej sva mislila na Supercanaleto v Fitz Royu, pa se je napopvedano okno lepega vremena tako skrajševalo, da sva se odločila za kraj krajšega. Na žalost nisva vedela o tej smeri nič, razen tega, da ima nekaj mest tehničnih z oceno A1. Do vstopa se nama je ta smer zakrivala ampak od tam je zgledala fantastično. Trije raztežaji mešanega plezanja po odličnem granitu so naju pripeljali na vršna pobočja. Patagonsko vreme je prihajalo z druge strani in do vrha nisva videla, kaj se dogaja. Od tam pa sva videla samo kilometer oddaljeno ogromno oblačno pregrado, ki se je raztezala do obzoja. Bilo je strašno! Zašibala sva navzdol, in ko sva sestopala pod velikim serakom, nikoli nisva natančno vedela ali rjovi veter ali pa je to zvok padajočega seraka... Nemvem, kako sem naju uspel znavigirat do najinega tabora, ampak nekako se je izšlo.

Moonflower Buttres, Mt.Hunter, Aljaska – Čeprav nisva uspela preplezat smer povsem do vrha, je bila zame kot plezalca pomemben mejnik. Že doma sva si ga želela preplezati v enem zamahu, pa sva naletela na eno najslabših sezon kar se tiče vremena. Štiri tedne sva čepela v šotoru in odmetavala sneg, da se nama šotor ne bi polomil. Ko sva končno vstopila v steno, sva bila kar malo slabotna. Preplezala sva do konca Jaška (The Shaft), preživela obupno mrzlo noč brez bivak opreme in se naslednji dan v ponovno viharnem vremenu spustila pod steno. Moram priznati, da sva bila precej izmučena. Vseeno pa je bila to ena mojih najboljših mešanih plezarij.

Spletna stran Alpine Exposures in tvoj blog v okviru te je zelo uporaben vir informacij o razmerah in dogajanju v stenah nad Chamonixom. Si ti oče ideje za vzpostavitev spletne strani za prodajo fotografij in hkrati za širjenje plezalskih informacij?

Ja, Alpine Exposures je bila moja ideja. Zaradi finančnih razlogov sva jo vzpostavila skupaj s prijateljem, sedaj pa sem lastnik samo jaz. Pravkar jo bomo precej prenovili, zato bodite pozorni na to.

Lahko torej s fotografijo preživiš in si celo financiraš svoje odprave?

Nekako lahko. Delo je sicer sporadično ampak zaradi nevarnosti in zahtevnosti je načeloma dobro plačano. In še to je pomembno, da to res rad delam in vse vlagam nazaj v to početje. Odprave so drage in nekaj dobim z dodtacijami in podporo, večinoma pa jih pokrivam sam. Nihče me ne sponzorira, za vse moram delati, zaslužiti in plačati. Pa je čisto v redu. Sem neodvisen, samostojen. To tudi pomeni, da moje življenje ni le plezanje. Imam delo in družabno življenje, ki sta zame pomembnejša od plezanja.

Kakšni so tvoji načrti? Kam se podajaš?

Preostanek zime bom tukaj v Chamonixu, kjer imam še nekaj večjih načrtov, če se vreme končno ustali. Potem grem mogoče delat na Everest, naslednje večje plezalsko potovanje pa bo julija v Karakorum. Kaj natančno bom tam počel, pa je še skrivnost!

Imaš kakšen nasvet za nadobudne plezalce in fotografe?

Mislim, da je pomembno, da je plezanje samo hobi, iskanje in naj ne bi smelo postati tvoje življenje. Če plezanje postane ves tvoj fokus, potem lahko hitro izgubiš stik z realnostjo. In na koncu koncev – plezanje ni nič posebnega (se oproščam!). Po moje je ključnega pomena, da se zavedamo, da se pri tem samo zabavamo. Ni pomembno, če si počasnejši od nekoga ali morda ne boš nikoli sposoben preplezat Eigerja pozimi. Pomembno je, da se smejiš, uživaš in se varno vrneš. Veliko več stvari je v življenju kot samo plezanje.

Glede fotografije bo pa težka! Najti moraš svojo nišo, nekaj novega in zanimivega. Zame je bilo to fotografiranje smeri, vzponov in območij, ki jih še niso dotlej. Vseeno je to zelo tekmovalno področje, kjer vsi tekmujemo za ne prav veliko denarja. Ampak če trdo delaš, boš vedno nekako prišel skozi. V najslabšem primeru pa boš posnel super fotke, ki te bodo spremljale še vse življenje.

Jon, hvala za odgovore.

Pogovarjal se je Urban Golob

Fotografije: Jonathan Griffith

Kategorija: 
Deli z ostalimi: 

Komentiranje in spletni bonton

Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.

Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.

Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.

Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.