Davo Karničar – rojen za smučanje z Everesta

Na Jezerskem rojenemu (1962) in živečemu Davorinu Karničarju, so bile gore položene že v zibko. Tradicionalno gorniška in oskrbniška družina (dolgoletni oskrbniki Češke koče na Spodnjih Ravneh), iz katere izhaja, je Davu odprla vrata tudi v najzahtevnejše dejavnosti – v alpinizem in alpinistično smučanje. Doslej je opravil preko 1500 alpinističnih tur (klasični alpinizem, pristopi, strma smučanja), med katerimi izstopajo ne samo smučarski podvigi, temveč tudi solo ponovitve zahtevnih kopnih smeri kot priprava za psihične obremenitve ob alpinističnem smučanju. Vrh te dejavnosti je solo ponovitev Bonattijevega stebra v Druju leta 1988.

Toda Davo Karničar je znan predvsem po alpinističnem smučanju. V slovenskih gorah je opravil številna izpostavljena smučanja, mnoga so bila prvenstvena (Fritsch-Lindenbach, Sinji slap). V tujini je smučal povsem z grebena in po Palavicinju v Grossglocknerju, v družbi z vsemi tremi brati se je na smučeh spustil z vrha Mont Blanca. Vrhunec njegovega smučanja v Evropi je bila gotovo vzhodna stena Matterhorna z Rame, od koder sta spust začela z bratom Drejcem, in pa eno najtežjih smučanj v Evropi sploh – čez severovzhodno steno Eigerja po Lauperjevi smeri. Čeprav gre pri teh dveh smučanjih za izjemno veliko tehnično težavnost, pa je Davo najbolj znan po svojih smučarskih dejanjih V Himalaji.

Tam sta leta 1995 z bratom Drejcem kot prva uspešno smučala z vrha Anapurne (8091 m) do baznega tabora pod severno steno, pet let kasneje pa je opravil prvo neprekinjeno smučanje z vrha Everesta do baznega tabora po smeri prvopristopnikov. Ta uspeh ga je vodil do naslednjega, pravzaprav logičnega cilja: smučati z vseh najvišjih vrhov sedmih celin. Ta projekt je kot prvi alpinistični smučar na svetu uspešno sklenil leta 2006.

Smučanje z Everesta

Davu je 7. oktobra leta 2000 uspelo uresničiti svoje alpinistično smučarske želje in nepretrgano v enem zamahu presmučati Everest od vrha do baznega tabora. To je bil velik zalogaj tako v športnem kot tudi v finančnem smislu in uspeh je bil sad velikega projekta in podporne ekipe tako v Sloveniji kot na sam gori. Dotlej kljub poskusom še nikomur ni uspelo smučati z vrha Everesta do baznega tabora (5300 m) – še najbližje je bil Hans Kammerlander, ki je sicer že pred tem smučal z vrha na severno stran, a je po nekaj 100 višinskih metrih snel smuči, peš sestopil okoli 1500 višinskih metrov, si jih spet pripel in se od tam prismučal v zgornji bazni tabor (6450 m) v Tibetu.

Karničarja ni ustavila niti Hilaryjeva stopnja pod vrhom, ki je bila zaradi pomonsunskega obdobja ravno prav prekrita s snegom, niti zloglasni Ledeni slap, ki se mu je Davo izognil s smučanjem po pobočjih Zahodne rame pod velikimi seraki.

Na odpravi Ski Everest 2000 so na vrh najvišje gore sveta stopili še Franc Oderlap, Grega Lačen, Tadej Golob in Matej Flis.

Karničarja že nekaj let zaposljujejo misli o smučanju s K2, podviga se po zadnjih podatkih mamerava lotiti leta 2017.

Vir: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013.

Fotografije: Urban Golob.