Tone Škarja (1937) ni bil le eden vodilnih plezalcev v šestedesetih letih, temveč je z Alešem Kunaverjem glavni tvorec slovenske himalajske zgodbe.
Mengšan, sicer po poklicu elektroinženir, ki je vsa službena leta delal pri Elektro Ljubljana, je postal alpinist leta 1956, reševalec in gorski vodnik pa šest let kasneje. V svoji bogati alpinistični karieri je opravil več kot 1000 vzponov, 34 prvenstvenih in prvih zimskih ponovitev, kot so prvi zimski vzponi v kombinaciji Drofenikova/Tschadova v severni steni Planjave, v Levi grapi z izstopom po Desni v severni steni Kočne, v Bosovi smer v Brani, v Desnem stebru v severni steni Štruce in pa seveda v Centralni (Kočevarjevi) smeri v Prisanku ter nočni solo vzpon v Drofenikovi smeri v severni steni Planjave.
Pozimi je s sinom Metodom preplezal tudi težko prvenstveno smer Orion v zahodni steni Brane. Vsi ljubitelji težjih klasičnih smeri ga poznajo kot avtorja Kamniške v Koglu, Trikota v Dolgem hrbtu, v Dolgem hrbtu sta njegovi še smer Šimenc-Škarja in Spominsko smer Saše Kamenjeva. Njegovo delo je takrat največja streha v Kamniških, namreč čez trebuh Štruce; pa tudi nekoliko lažja Humar-Škarja v jugovzhodni steni Planjave.
Škarjeva alpinistična pot ni bila omejena samo na gore in stene, saj je bil dolga leta tudi organizator ne le osrednjih himalajskih odprav, po katerih ga javnost najbolj pozna, temveč je bil tudi načelnik AO Kamnik (1957 – 1966), načelnik GRS Kamnik (1968 – 1978), od leta 1979 pa do vključno leta 2013 pa je vodil Komisijo za odprave v tuja gorstva pri PZS, če ne omenjamo članstev v mnogih upravnih odborih, komisijah, predsedstvih itd.
Tone Škarja je tudi plodovit pisec knjig in člankov. Slednjih je doma objavil več kot 150 in sodeloval z mnogimi tujimi revijami ter bil pomemben člen pri nastajanju zemljevida Everesta, ki ga objavil ameriški National Geographic. Tudi število njegovih knjig je veliko, saj se je sam ali v soavtorstvu podpisal pod 14 knjižnih del, npr. Po svoji sledi, Stene mojega življenja, Julang Kang, Everest in druge. Je tudi soavtor učbenika Hoja in plezanje v gorah.
Kot alpinist je bil v Himalaji 18-krat. Petkrat je bil član, 13-krat pa je himalajske odprave vodil. Tako je bilo tudi na Everest 1979, ki je še do danes verjetno največji organizacijsko – logistični zalogaj v zgodovini slovenskega himalajizma. Če je bil Tone Škarja v Himalaji v glavnem organizator in vodja odprav – čeprav je tam opravil tudi prve pristope na nekatere vrhove, kot je npr. Ledeni zob (6200 m) pri Šiša Pangmi – je svoje plezalske ambicije izživeval doma in v Alpah tudi v kasnejših letih. Tako je opravil zanimive prvenstvene vzpone in ponovitve s sinom Metodom in hčerko Simono.
Himlajske odprave:
Kangbačen 1965 (član), Kangbačen 1974 (vodja), Everest izvidnica 1978 (vodja), Everest 1979 (vodja), Jalung Kang 1985 (vodja), Tibet izvidnica 1986 (vodja) , Čo Oju 1988, Šiša Pangma 1989 (vodja), Kangčendzenga 1991 (vodja), Annapurna 1992 (vodja), Sikkim izvidnica 1994 (vodja), Anapurna 1995 (vodja), Everest 1996 (član), Daulagiri 1998 (vodja), Čo Oju 2001 (član), Ama Dablam 2005 (član), Kangbačen 2007 (vodja).
Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013. Fotografije arhiv Tone Škarja.
Komentiranje in spletni bonton
Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.
Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.
Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.
Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.