24. aprila 1871 so se Trentarji podali na lov za medvedom, ki se je pojavil v tistem koncu in jim pobijal drobnico.
Dogodek je danes poznan po nesreči Antona Tožbarja (1832-1891), po domače Špika, gorskega vodnika iz Trente, ki mu je ranjeni medved preden je poginil, odtrgal spodnjo čeljust in jezik. Tožbar je preživel in bil nato tudi v gorah dejaven še dvajset let. Po tem dogodku se ga je oprijel vzdevek Medved.
V preostalih letih življenja je Anton Tožbar skrival svojo rano z obvezo, hranil se je lahko le leže, s tekočo hrano in po lijaku ali cevki. Govoril je zelo težko in nerazločno, tako da so ga razumeli le tisti, ki so ga dobro poznali. Ko je leta 1877 prišel v Trento Julius Kugy, da bi poiskal Scabioso Trento, je bil Anton Tožbar njegov prvi vodnik. Kugyja je spremljal v pohodih na Triglav, Mojstrovko, Jalovec, Razor, Vršac, Kanjavec in Bavški Grintavec.
»Osemdeset korakov, nič več ju ni ločilo. Vedel je, oba z medvedom sta vedela, da umika po drugi smeri ni. Če pride mimo, jim bo z lahkoto ušel na drugo stran in bog ve, kje in kdaj se bo spet nadaljevalo. Morda ga je imel tisti trenutek na dosegu le še Štrukelj, drugi so bili prenizko. Medved se je skušal izogniti in je ostro skrenil navzgor, v breg. Zdaj ali nikoli! Bliskovito je stisnil puško k licu, zadržal sapo, in ko se je cev med srčnima utripoma za hip umirila, sprožil. Kopito je ritnilo in sproženi naboj je pognal čez pode niz kratkih treskov, ki so odmevali od bližnjih sten. Krogla je umikajočo žival zadela naravnost v tilnik. Nekaj prestreljenih dlak in nekoliko svetle krvi je pospremilo strašen krik, ki se ji je izvil iz žrela. Možje spodaj so obstali kot okamneli. Medved se je v bolečini vzpel na zadnji nogi in se prevrnil vznak. Špik je vedel, da je bil strel dober, toda žival je bila velika /…/ Medved je še enkrat zarjul, padel po dolgem na trebuh, pa hipoma spet vstal in v nekaj silovitih skokih z zaletom priletel v Špika, ki mu ni več ostalo časa za polnjenje orožja. S šapo ga je od strani silovito treščil v ramo in puško, s katere kopitom se je ta hotel ubraniti napada, je v loku odneslo v ruševje. Štrukelj, ki je tekel na pomoč in se ob tem spotikal čez kamenje, je videl, s kakšno lahkoto so Špiku za otroško ped dolgi kremplji šli skozi kamižolo in raztrgali ramo. Zverina ga je v naletu s težko glavo butnila naprej in hipoma spravila podse. Špik je napel vse sile in skušal z golimi rokami odriniti rjoveči, zaudarjajoči gobec od sebe. Zavedal se je, da to ne more dolgo trajati. Žival je smrtno ranjena, toda velika, kot je, bo težko hotela sama zapustiti ta svet. Čutil je, kako je tudi njegova bitka vedno bolj izgubljena. Zaškrtalo je, ko je prišel čekan na človeški zob, medved je zagrabil za Špikovo spodnjo čeljust in z močnimi vratnimi mišicami stresel debelo glavo…«
Dogodek je opisal Jože Abram (tudi Josip Abram Trentar) v Planinskem vestniku leta 1904, pripoved je nato Planinski vestnik poobjavil spet leta 2006 (št. 12, str. 21-26.).
Fotografija: Anton Tožbar – Špik. Vir: Slovenski planinski muzej.
Komentiranje in spletni bonton
Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.
Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.
Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.
Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.