Nanga Parbat – odkrivanja, Buhl in Slovenci

Objavljeno: 3. Julij 2016 - 13:55
Komentarji: 0 komentarjev

Na današnji dan leta 1953 je Hermann Buhl prvi pristopil na vrh tretjega osvojenega osemtisočaka na svetu.

Nanga Parbat (8126 m) je prvi osemtisočak, na katerega so ljudje skušali priplezati. Že leta 1895 se je na goro z zahoda podala odprava pod vodstvom Alberta Mummeryja, ki je dosegla skoraj 7000 metrov višine. In že prva odprava se je končala tragično, saj se je Mummery in dva višinska nosača smrtno ponesrečili v severnem ostenju, kamor so se napotili po neuspelem poskusu v zahodni steni.

V naslednjih desetletjih so jo »okupirali« Nemci. Ker je bil za njih Everest v tridesetih letih prejšnjega stoletja nedosegljiv (dostop do Tibeta so imeli le Britanci, Nepal pa je bil takrat še zaprt) so se »zaljubili« v Nanga Parbat. Usodno.

Prva nemška odprava je na Nanga Parbat odšla leta 1932, toda zaradi logističnih napak, niso prišli prav visoko. Veliko močnejše moštvo je goro naskakovalo že dve leti pozneje. Peter Aschenbrenner (brat Paula, avtorja najtežje predvojne smeri na Slovenskem – Aschenbrennerja v Travniku) je dosegel višino 7895 metrov, a se je moral zaradi poslabšanja vremena obrniti. Samo dan zatem je bilo v tem poslabšanju na višini 7500 metrov ujeto 14 alpinistov in nosačev. V obupnem sestopu so zaradi izčrpanosti in višinke bolezni umrli trije odlični nemški alpinisti (med njimi tudi legendarni Wilo Welzenbach, začetnik in ikona lednega plezanja) in šest višinskih nosačev. Toda Nemci so se s podporo nacistične Nemčije leta 1937 spet podali na Nanga Parbat. Poskušali so s severa, kjer pa so pobočja izjemno nevarna zaradi podirajočih se serakov in plazov. Zaradi velike količine zapadlega snega se je 14 junija sprožil velik plaz in v četrtem taboru pokopal 16 alpinistov in višinskih nosačev, torej skoraj vso odpravo. Vseeno so poskušali še dvakrat, leta 1938 in leta 1939). Na zadnji odpravi je bil tudi Heinrich Harrer, ki ga poznamo iz zgodbe o prvem vzponu čez zloglasni Eiger in ki je zaradi začetka druge svetovne vojne odpravo končal v britanskem ujetništvu, iz katerega je ušel in pobegnil v Tibet. Vso svojo zgodbo je opisal v dobro znani knjigi Sedem let v Tibetu.

Po vojni so se leta 1953 na Nanga Parbat podali Avstrijci. Junak odprave je bil Hermann Buhl, ki je sam dosegel najvišjo točko gore, njegova knjiga z istim imenom, torej Nanga Parbat, pa je postala velika klasika svetovne alpinistične literature. Ker se je do prvega uspešnega vzpona na Nanga Parbatu smrtno ponesrečilo 31 alpinistov, se jo je prijelo ime »ubijalska gora«.

Nanga Parbat, Rupalska stena.

Potem se je na Nanga Parbatu dogajalo še marsikaj. Leta 1970 sta brata Messner (Guenter in Reinhold) v okviru Avstrijske odprave kot prva preplezala južno, rupalsko steno gore, ki s svojimi 4500 metri velja za najvišjo steno na svetu. Sestopila sta na zahod, kjer je ledeni podor pokopal Guenterja. Reinhold Messner se je potem še enkrat vrnil pod zahodno steno in leta 1979 opravil prvi solo vzpon na kakšen osemtisočak. Nastajale so še nove smeri v vseh stenah Nanga Parbata, med zadnjimi pomembnimi nova smer v Rupalski steni, ki sta jo leta 2005 preplezala Vince Anderson in Steve House ter prečenje Mazeno grebena na Nanga Parbat leta 2012, kar sta »zakrivila« Sandy Allan in Rick Allen.

Slovenci in Nanga Parbat

Prvič smo Slovenci »napadli« Golo goro, kot je prevod njenega imena leta 1990. V okviru odprave, ki jo je organiziralo več PD in PZS, in katere glavni cilj je bil doseči vrh v smislu nabiranja vseh 14 osemtisočakov je sodelovala naslednja ekipa: Tone Golnar (vodja), Silvo Babič, Robert Držan, Marija Frantar, Janez Golob, Urban Golob, Tomo Jeseničnik, Grega Justin, Darinka Lečnik, Ivan Kotnik, Anton Pavlič, Miran Rems, Jože Rozman, Leon Verdnik, Jože Zupan, Samo Žnidaršič, Dragan Ilič, Željko Knez, in pridruženi Steve House (USA). 31. julija sta na vrhu stala Marija Frantar in Jože Rozman. Plezala sta po Schellovi smeri, Marija je bila prva ženska v tej smeri in kot osma na vrhu.

Tomaž Humar. Foto: Stipe Božić.

Skoraj vse nadaljnje povezave (predvsem zaradi medijske pokritosti) s to goro gredo skupaj s Tomažem Humarjem. Humar je leta 2003 poskušal s solo vzponom v Rupalska steni, a se je njegov poskus končal zaradi slabih razmer že na aklimatizaciji na višini 6530 m. Pod Rupalsko steno je bil spet dve leti pozneje, ko je pri vzponu ostal zaradi plazov ujet sredi stene na približno 6000 metrih. Po šestih dneh »bivakiranja« v snežni luknji so rešili z helikopterjem.

Zadnja slovenska dejanja so povezana z Ireno Mrak. Slednja je bila pod steno najprej leta 2008, ko je v okviru mednarodne ekipe alpinistov imela za cilj vzpon v alpskem slogu v Diamirski steni. Zaradi neugodnih vremenskih pogojev zlasti velike količine novega snega niso uspeli priti višje kot do T2 (5750 m). Leta 2011 sta Mojca Švajger in Irena Mrak v Diamirski steni prišli do višine 7950 metrov.

Naslovna fotografiaj: Buhl po vrnitvi z vrha Nanga Parbat.

Kategorija: 
Deli z ostalimi: 

Komentiranje in spletni bonton

Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.

Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.

Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.

Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.