Maša Švigelj - prva Slovenka na Jalovcu in Škrlatici?

Maša Švigelj (23.4.1877 – 19.12.1937)

Ob zaključevanju te številke je naše planinsko občino zadela težka izguba: dne 19. decembra je nenadoma umrla, do zadnjega čila in živahna, gospa Maša, soproga g. odvetnika dr. Antona Šviglja, ki mu je od 27. septembra 1900 bila najvernejša družica tudi v planinstvu in bi — rojena 23. aprila 1877 — v kratkem obhajala svojo šestdesetletnico.[1]

Leta 1937, ko je dr. Josip Tominšek v Planinski vestnik zapisal te besede, je bilo le malo žensk, ki bi bile na straneh naše najstarejše še izhajajoče revije deležne take pozornosti. Že iz napisanega je jasno, da je bila Maša Švigelj ženska, kakršnih takrat ni bilo veliko. Ob pregledu arhiva Planinskega vestnika lahko o njej preberemo marsikaj zanimivega, kar jo v kontekstu časa med obema vojnama zagotovo uvršča v sam vrh takratnih plezalk in planink. V Planinskem vestniku so se ji poklonili v naslednji številki, ko je Josip Tominšek zapisal, da je bila kot prva Slovenka na Jalovcu in kot sploh prva ženska na Škrlatici.[2] Vendar Maša Švigelj, čeprav jo naša planinska in alpinistična kronologija tako vodi, ni bila prva slovenska alpinistka in na vrhu Jalovca in Škrlatice ni stala kot prva Slovenka.

Rodila se je namreč 23. aprila 1877 na Dunaju kot Maria Anna Dvorsky.  Njena starša sta bila Wenzel Dvorsky in Emilia Brunmeyer.[3] Bila je torej Nemka, ki se je 27. septembra 1900 poročila s Slovencem, dr. Antonom Švigljem, s katerim sta imela (glede na popis prebivalstva) tri sinove - Zdenka, Fedorja in Dimitrija.[4] Prevzela je možev priimek in slovensko različico imena Marija – Maša. In se kmalu uveljavila kot izjemno vzdržljiva in predana plezalka in planinka v obdobju, ko so bile ženske v gorah prej izjema kot pravilo.[5]

Z možem sta veljala za vzdržljiva planinca in za tisti čas izborna plezalca.[6] Njuno gorniško najbolj plodno obdobje je bilo od leta 1900 do 1910. V tem času je Maša poleg prej omenjenih za tiste čase izjemnih vzponov na Jalovec in predvsem Škrlatico opravila še nekaj občudovanja vrednih tur[7]:

• Dovje—Kepa—Baba—Golica—Jesenice.
• Trbiž—Višarje—Lovec—Škrbina—Zajezera—Trbiž.
• Mojstrana— Vrata—Triglav—Vrata.
• Kranjska Gora—Vršič—Prisojnik in nazaj.
• Kranjska Gora—Martuljek—Za Akom—poskus na Špik in nazaj.
• Tridnevna tura: prvi dan: Rateče—Planica—kuloar—Jalovec—po novo usmerjeni, še nenadelani slovenski poti pod Ozebnikom v Trento; drugi dan: čez Mlinarico na Razor—Kriški Podi, med Sovatno in Stenarjem v Vrata; tretji dan: Vrata—Luknja—Kugyjeva pot— Triglav—Velo Polje—Tosc—Konjščica—Stara Fužina — slap Savice.
• Jezersko — Češka koča—Kremžarjeva pot—Kočna — Grintavec — Češka koca — Žrelo — Savinjsko sedlo—Okrešelj—Kamniško sedlo — Planjava — Škarje — Ojstrica — Kocbekova koča—Presedljaj—Konj—Velika Planina—Dol—Kamniška Bistrica.
• Kranjska Gora —Vršič—Trenta—Kriški Podi—čez Vratca pod Gamsovcem po celem na Škrlatico—Vrata.
• Trikrat je stala na Triglavu, osvojila je vrhove Skute, Razorja, Ojstrice, Bavškega Grintovca, Kanina, Montaža, Škrlatice, Jalovca, Ponce in Prisojnika.[8]

Umrla je 19. decembra leta 1937, stara ne polnih 60 let.

Pripravila: Jure K. Čokl in Peter Mikša

Fotografije: arhiv avtorjev.