60 let od vzpona Mahkote čez severno steno Ailefroide v Dauphineji

Objavljeno: 19. December 2019 - 20:16
Komentarji: 0 komentarjev

V jesenski številki Österreichische Alpenzeitung je znameniti avstrijski plezalec Wolfgang Stefan (letnik 1934) objavil članek ob 60. letnici prvenstvenega vzpona v severni steni Ailefroide leta 1959 z Antejem Mahkoto. Slovenski legendarni alpinist je umrl lanskega decembra.

Chamonix, Montenvers, konec avgusta 1957: Moj soplezalec Adi Hojos si je na ogledni turi do Rognona (mesto za bivakiranje pod zahodno steno Druja) zvil gleženj in je zato moral oditi domov. Spoznal sem Slovenca Anteja Mahkoto ter Nadjo Fajdiga. Načrtovali smo skupen vzpon v smeri Charlet po vesini Aig. Verte Nant Blanc. Po udobnem bivaku pod balvanom ob Rognonu smo turo že ob šestih zjutraj morali prekiniti zaradi slabega vremena ter v nalivu spet sestopili v Montenvers.   

Grindelwald, Alpiglen, konec julija 1958: Na predvečer vzpona v severni steni Eigerja naju s Kurtom Diembergerjem v majhnem šotoru preseneti obisk Nadje Fajdiga. »Naj vama vsaj nekaj spodobnega skuham«, se je nasmehnila. Vedela sva, da je v Grindelwald skupaj z Antejem tudi ona prišla zaradi severne stene Eigerja. Žal pa nista imela sreče z vremenom.
Po potopisnem predavanju z diapozitivi v Ljubljani marca leta 1959 sem požel velik aplavz. Mogoče prav zaradi Antejevega tolmačenja. Že takrat je bil nadarjen govornik. Z njegovim BMW-jem 250 sva se nato odpeljala še na predavanje na Jesenicah. Ker je organizator priskrbel tolmača, Anteju tokrat ni bilo treba tolmačiti. Ob prijetnem druženju po predavanju pa je eden od prisotnih pripomnil: »Predavanje je bilo dobro, tolmačenje pa zelo slabo.«    
Pozno zvečer sva se z Antejem odpeljala naprej v Tamar ter se nekaj čez polnoč srečala z Nadjo, ki je prišla iz Ljubljane. Naslednji dan smo se vsi trije v ne prav dobrem vremenu ter ob obilici novozapadlega snega po normalki vzpeli na Jalovec, dan zatem pa v čudovitem vremenu še na Kotovo špico. Ne vem več, kdo se je spomnil,, da bi šli letošnje poletje skupaj v Daufinejo.
Chamonix, julij 1959: Kot dogovorjeno, se z Antejem dobiva v Chamonixu. Od vzpona preko severne stene Eigerja ter Walkerjevega stebra s Kurtom Diembergerjem (1958) je garaža Lionela Terraya moj bazni tabor. Tu z Antejem pripraviva opremo, ki jo potrebujeva za Daufinejo. Če Terray v vlogi gorskega vodnika ni ravno na turi z gostom, rad pripoveduje o svojih alpinističnih dogodivščinah, npr. o drugem vzponu preko severne stene Eigerja, prvenstvenih vzponih na Makalu in Jannu v Himalaji ter na Fitz Roy v Patagoniji.
Nekoč me je gospa Terray skupaj z nekim Angležem, Lionelovim klientom, povabila na kosilo. Nenadoma je dejala: »Zdaj grem v kino. Vidva pa lahko še ostaneta.« »Bova pa vsaj posodo pomila,«, je ležerno odvrnil Anglež. Nato sva odšla iz stanovanja, ki je bilo prav tako kot garaža vedno odprto.
Na Antejevem BMW-ju s 120 km/h drviva proti Grenoblu. Moram priznati, da me je bilo strah. Na glavi sem imel namreč alpinistično čelado, zračni vrtinci okrog nje pa so prav peklensko tulili. Vožnja z mojo Puchovo stopetdesetko (dvotaktnik), ki ji je na vsakih nekaj sto kilometrov treba odstraniti saje, da zmore po ravnem več kot 60 km/h, je bistveno udobnejša, a žal traja še enkrat dlje. Po številnih ovinkih gorske cestice vzdolž Vénéona prispeva v gorniško vas La Berarde v osrčju Daufineje.
Zaradi pomanjkanja prostora nisva vzela šotora. Opaziva tovornjak z odprto ponjavo, ki se nama zdi primeren za prenočišče. Ko si ga pobliže ogledava, ugotoviva, da gre za vozilo francoske žandarmerije, zato rajši zaspiva na zelenem travniku pod zvezdnatim nebom. Naslednji dan ugotoviva, da sva opise smeri pozabila v Chamonixu. Ker takrat nobeden od naju ni znal francosko, si mislim, da bi nama bilo z Nadjo Fajdiga precej lažje. Poklicno se sicer ukvarja z radiofiziko, a govori kar sedem jezikov. Z Antejem na srečo spoznava Belorusa Igorja, ki nama prevede opis severne stene Ailefroide ter nama da dodatne pomembne napotke, saj steno dobro pozna.    

Iz mojega dnevnika: 
22. 7. 1959: Dolgo spiva, kuhava, nato se odpraviva do sedla Col de Temple, zelo je vroče. Zvečer doseževa majhen bivak, bolj pasjo uto s podom iz golih desk, nasproti severne stene Ailefroide. Odločiva se, da poskusiva v severni steni v smeri čez viseči ledenik ter direktno do osrednjega vrha.
23. 7. Vstaneva ob treh zjutraj, ob štirih čez skalne bloke sestopiva do ledenika Glacier Noir. Ob petih vstopiva v ledeni kuloar na višini 3100 m. Ko se začnejo skale, se naveževa. Skala je mrzla in ne vedno najbolj zanesljiva. Občudujem Antejevo suverenost pri delikatnem plezanju do pete težavnostne stopnje. Očitno mu koristijo izkušnje iz Julijskih Alp. Na višini 3350 m doseževa spodnji rob visečega ledenika in s tem ključno mesto. Vreme se žal nekoliko poslabša. Po kratkem predahu sem na vrsti jaz.
Še pojasnilo za tiste, ki ne poznajo več opreme za ledno plezanje iz petdesetih let prejšnjega stoletja.
Iz nepojasnjenih razlogov plezalni cepini takrat še niso imeli zakrivljenih okel, uporabljali pa smo samo ledne kline, ki jih je bilo zelo naporno zabiti in še težje izbiti. Vsak je imel v eni roki plezalni cepin, v drugi pa dolg ledni klin, ki je na sidrišču služil kot varovanje. S pomočjo lednega klina premagam manjši previs. Čez rampo vse do raza na desni, zračno varovališče na dveh lednih klinih. Nov previs (4 ledni klini ter lestev), okrog raza desno, prečnica do lažjega terena ob zgornjem robu odloma. Ta raztežaj naju zaposli celo uro, moj nahrbtnik potegneva gor z vrvjo.      
Naslednja ledna vesina ima naklon pribl. 60 stopinj in ni tako težavna, kot je naporna. Samo še prehod do vršne skalne stene je še nekoliko delikaten. Prične snežiti, kratek predah pod bivak vrečo. Od vrha naju loči še 200 višinskih metrov. Po zaledeneli rampi ter krušljivi zajedi v škrbino, 2 raztežaja vzhodno od Ailefroide Central, kjer sva na višini 3928 m in s tem na najvišji točki masiva. Uspel nama je prvenstveni vzpon čez severno steno Pic Central Ailefroide.   
Težavnost vršne stene do IV+, napredovanje je oteževal novozapadli sneg.
V megli dolgo iščeva primeren sestop do ledenika Glacier d‘ Ailefroide. V globokem novozapadlem snegu prečiva divje območje ledeniških razpok vse do rebra, kjer poteka normalka. Ob deseti uri zvečer prispeva v prenatrpano kočo Sélé.  
24. 7. S pomočjo zemljevida in višinomera nama uspe najti pot čez sedlo Col du Sélé, do zavetišča Refuge Carrelet pa morava sestopiti skorajda 1300 višinskih metrov. Po izdatnem počitku je sledil še ravno tako dolg vzpon. Mimo zavetišča Refuge Temple Ecrin greva naprej čez sedlo Col la Temple do majhnega bivaka, od koder sva odšla pred dvema dnevoma. Čeprav sva v njem pustila spalni vreči, je noč mrzla. Na srečo naju v jasnem jutru nagradi prekrasen razgled vse do Barre des Ecrins.   
V La Berarde srečava Serga Coupeja, člana uspešne odprave na Makalu, na kateri so prav vsi udeleženci dosegli vrh tega do takrat še neosvojenega osemtisočaka. Potrdi nama, da sva dejansko opravila prvenstveni vzpon. Za nameček nama poda še nekaj koristnih nasvetov za južno steno Meije. Zvečer naju spet reši Igor. Prevede nama opis smeri v južni steni Meije. Po nevihti se zopet utaboriva pod milim nebom.  
25. 7. Danes je v La Berarde praznik gorskih vodnikov. Pred cerkvijo se je zbrala ogromna množica ljudi. Trg je okrašen z ograjo iz prepletenih plezalnih vrvi. Na prizorišču so zbrani vsi gorski vodniki, ženske so oblečene v narodne noše. Pozno se skozi dolino Val d‘Etancons odpraviva  na peturno pot do koče Promontoire.
Walter Pause je leta 1970 v svoji klasiki »V ekstremni skali« zapisal: »Nič se ne more meriti z zmagoslavnim vtisom prvega pogleda na granitni zid južne stene Meije. Levo stolpičasto vzpenjajoči se greben, na katerem stoji nova aluminijasta koča, zraven desno pa navpična stena nad ravnim dolinskim dnom.«    
Luksuzna aluminijasta koča Promontoire, ki je danes celo oskrbovana, leta 1959 še ni obstajala. Tako v takratnem majhnem lesenem bivaku kot v steni sva bila sama. Če dandanes naveza pod smer ne pride prva, se je verjetno že na vstopu treba postaviti v vrsto. Ni pa več težko najti same smeri, saj so na voljo natančni opisi in skice (leta 1959 še ni bila poznana). 
26. 7. Na začetku plezava v senci in s premrlimi prsti, saj je vstop na višini več kot 3000 m. Ante se sprva zapleza, kar naju stane uro časa, kasneje pa se isto zgodi še meni, kar traja še dodatni dve uri. Trije znameniti münchenski alpinisti v Pausejevi knjigi pravijo, da »prave smeri ni vedno lahko najti.« To lahko samo potrdiva!
Na veliki polici, ki vodi na ledenik Glacier Carre, kratko predahneva. Bojiva se slabega vremena, zato se ne odločiva za direktni izstop ter prečiva do Glacier Carre. Preko južnega raza in južne vesine splezava na vrh, ki je zračna ostrica z veličastnim razgledom. Sestop po normalki najdeva brez težav. 
27. 7. V La Berarde prideva v rahlem dežju ter Daufinejo zapustiva v smeri Chamonixa. 

Wolfgang Stefan, rojen na Dunaju leta 1934, se je zgodaj navdušil za plezanje in je že pri petnajstih stal na najvišji avstrijski gori. V mladinskem odseku Avstrijske alpske zveze (ÖAV)je spoznal somišljenike, s katerimi se je povzpel na številne vrhove. Peilstein, Rax in Dachstein so bili njegovo igrišče. Wolfgang se je razvil v nadarjenega plezalca. Med študijem je spoznal Kurta Diembergerja, ki je zaslovel z uspešnimi vzponi v Himalaji. Diemberger je edini živeči alpinist, ki je preplezal dva osemtisočaka po prvenstveni smeri. Wolfgang in Kurt sta postala stalna naveza in sta skupaj preplezala vse pomembne severne stene Alp, vključno s severno steno Eigerja (trinajsta naveza, ki jo je preplezala). Wolfgang je opravil nešteto prvenstvenih vzponov in tudi veliko klasičnih, ki še v današnjem času veljajo za zahtevne. V njegovem alpinističnem dnevniku najdemo med številnimi drugimi uspehi severno steno Piz Badile, severno steno Matterhorna, Walkerjev steber v Grandes Jorasses, severno steno Ailefroide Central, prvenstveni vzpon po direktni smeri v severni steni Königsspitze, prvenstveni vzpon na Mankial Peak v Pakistanu ...

Vir in fotografije: Franci Ekar.
Poobjava dovoljena s strani uredništva Oe AK.
Prevod članka: Primož Murn.

Ante Mahkota (1936-2018)
Leta 1936 rojeni Ljubljančan je bil eden vodilnih slovenskih plezalcev šestdesetih let. Njegovi prvenstveni vzponi in prve ponovitve v naših stenah so le del njegove alpinistične biografije, saj so enako pomembna njegova plezalska dejanja v tujini od Alp, Pamirja, Himalaje pa vse do Afrike ali celo daljne Japonske. S svojimi zgodnjimi vzponi konec petdesetih let je tako opozoril nase, da je kot pravi mladenič dobil mesto v prvi himalajski odpravi na Trisul. Z vrstnikom Alešem Kunaverjem sta pozimi leta 1955 ponovila dolgo nemško smer, še posebej znana zgodba pa je bilo njuno prvo zimsko grebensko prečenje Kamniških in Savinjskih Alp, ki so ga v neki reviji naslovili z nadvse primernim naslovom - Himalaja doma. Na začetku kariere so prevladovale ponovitve težkih smeri, tem so kmalu sledile prvenstvene smeri, med katerimi so najbolj znane Rdeča zajeda v Rakovi špici, Ljubljanska v Triglavski steni, Steber Šit in pa seveda Obraz Sfinge, po kateri nosi ime tudi mojstrsko napisana Mahkotova knjiga. Obraz Sfinge je bil takrat pojem težkega tehničnega plezanja. A prav tako pomemben je Mahkotov plezalski opus v tujini. Ponovitve težkih smeri v Civetti, Treh Cinah in Torre Trieste, vzponi z Nadjo Fajdiga v gorah nad Chamonixom (severna stena Grand Charmoz, stena Nant Blanc v Aig. Verte, zahodna stena Druja in prvenstveni vzpon v Dauphineji čez steno Ailefroide Central, ki so odmevali tudi v tujini. Na odpravi na Trisul (1960) je dosegel vrhove Trisula II (6690 m), Trisula III (6370 m) in pettisočaka Baroltholi, kasneje (1962) je plezal v Kavkazu, leta 1967 pa odšel tudi v Pamir, kjer je skupaj s Francijem Ekarjem opravil grebensko prečenje Pik Lenina (7145 m). Obiskal je še Afriko (1964) in se v solo vzponu povzpel na Kibo (Kilimanjaro), najvišji vrh kontinenta po ledeniku Decken, na Japonskem pa na Fuji (1974). Umrl je 14. decembra 2018. Vir: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013.

 

Kategorija: 
Deli z ostalimi: 

Komentiranje in spletni bonton

Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.

Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.

Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.

Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.