O (ne)natančnosti

Don't try this in Japan

Tokratna kolumna spominja bolj na kakšen doživljajski spis. V bistvu tudi je, pišem pa ga kot navodilo za uporabo potovanja na Japonsko, če se slučajno odpravljate tja plezat. Dežela vzhajajočega sonca je silno zanimiva, malo nenavadna, z veliko prijetnimi stranmi. Z eno stvarjo pa se tam ni za hecat. To je njihova natančnost.

Na Japonsko sva šla z Aljažem Anderletom plezat zaledenele slapove, fotografirat reportažo o lednem plezanju na Japonskem za tuje plezalne revije in za švicarsko tvrdko Mammut. To se je dogajalo leta 2005 in dvomim, da so se stvari od takrat v deželi močne tradicije karkoli spremenile...

Seveda sva bila na brniškem letališču pozna, predvsem jaz. Postavila sva se v vrsto za oddajo prtljage, in ko sva vrgla svoje transportne vreče na tehtnico, naju je stevardesa malo debelo pogledala in rekla: »Tole bo pa treba doplačat. Tamle je blagajna. Vi imate 15 kil preveč, vi pa 8. Kila stane 50 dolarjev.«

Z Aljažem sva se debelo pogledala. Plezala sva že skoraj povsod po svetu in vedno imela s seboj precej več opreme od tistih bornih 20 kilogramov, ki so navadno dovoljeni na letalu, pa se je vedno nekako dalo dogovoriti. Če ne drugega, si skušal malo lepše pogledati stevardeso, potarnal o plitvih klajmberskih žepih, pa je šlo. Tokrat pa o kakšni naklonjenosti ni bilo ne duha ne sluha.

»Japonska ni Nepal ali ZDA. So zelo natančni,« je še pojasnila stevardesa in še dodala: »Lahko vama sicer potrdim vso prtljago do Frankfurta, ampak v tem primeru se bosta morala ukvarjati z Nemci in Japonci tam.«

Kaj zdaj? Po zvočniku so že začeli pozivati zamudnike za letalo do Frankfurta, midva pa sva osuplo stala sredi avle brniškega letališča. Že tako sva bila na tesnem z denarjem, vedela sva, kako drago je v deželi vzhajajočega sonca, naju pa so hoteli olupiti še preden stopiva na japonsko zemljo. Ali imava dovolj cekina za tale položaj ali pa se odpeljeva kar domov in sporočiva japonskim prijateljem, da naju preprosto ne bo? Ah, klinc, greva, sva si rekla. Greva! Veliki prostor brniškega letališča je v trenutku postal skladišče plezalne opreme. Iz transpornih vreč sva metala vse, kar ni nujno potrebno za plezanje in mrzlo japonsko zimo. Doma so ostali edina plezalna vrv – si jo bova že izposodila, sva si rekla - polovico lednih vijakov in druge plezalne opreme – bo pa malo manj varno plezanje - moji topli čevlji, nekaj zimske obleke – saj me ne bo prvič zeblo, pa tudi zadnjič najbrž ne... Že zdavnaj so naju začeli klicati na letalo in končno sva butnila prtljago še enkrat na tehtnico. Števec se je pri moji vreči ustavil pri 22 kilogramih, zato pa sem komaj dvignil ročno prtljago. »Vam naj bo,« je rekla stevradesa, ki je poprej z zanimanjem opazovala najino hitro a neizprosno selekcijo opreme in pokazala name. »Vi pa morate plačati 400 dolarjev«, se je obrnila k Aljažu, ki je brez besed odšel odštet cekine k bližnjem okencu, medtem ko sva že ne-vem-katerikrat slišala prijazen ženski glas iz zvočnika: »Gospod Anderle in gospod Golob naj se nemudoma oglasita pri izhodu številka 1!« Tako se je mudilo, da se niti pošteno nisva mogla posloviti. In to samo zaradi nekih natančnih Japoncev. Takrat še nisva vedela – sva pa slutila -, da glede tega letiva naravnost v sršenje gnezdo.

Na japonskem sva na njihovo veličanstvo ''Natančnost'' trčila takoj, ko sva sva prišla v hotel na Hokaidu. Z najinimi gostitelji sva se dogovorila za večerno srečanje v avli hotela. »Pridemo čez uro in sedemindvajset minut«, so rekli in izginili v svoje sobe. ??? Uro in sedemindvajset? Vejretno so mislili na uro in pol, sva si rekla, ampak OK, bova vseeno tam kakšno minuto prej, da vidiva tole japonsko eksaktnost tudi na njihovih tleh. Ura in petindvajset minut je minilo in z Aljažem sva bila v avli, sedla sva v fotelja in čakala, kaj se bo zgodilo. Skoraj do sekunde natančno so se ob dogovorjenem času odprla vrata in iz dvigala so izstopili najini gostitelji. Na Japonskem z uro in predvsem minutami ni niti najmanjše zajebancije, kar sva občutila čez nekaj dni, ko sva z avtobusom odhajala v Sapporo na letališče. Seveda sva bila na postaji pravočasno in tudi po lokalnem avtobusu bi lahko naravnal uro. Tudi tisto astronomsko...

Vmes sva spoznala Japonsko z veliko strani. Njihovo vlažno in hudo mrzlo zimo, poštenost (ni šans, da ti kaj zmanjka), skrb za red in čistočo, ledne slapove, gnečo na tokijskem metroju ob večerni konici z dvema polnima ''prasicama'' na ramah, največjo ribarnico na svetu, način kupovanja pomaranč na podeželju, vožnjo z najhitrejšim vlakom na svetu, zapleteno proceduro za zamenjavo dolarjev v jene, čudežne male tabletke, ki ti pozdravijo kakršno koli bolezen v pol ure, tekmovanja v lednem plezanju, bila sva na tradicionalni japonski večerji z vsem ceremonialom vred, spoznala popravilo kanalizacije in asfaltiranje cest v Tokiju, plezala sva, videla jabolko v tokijski trgovini za 8 dolarjev, spoznala ljubiteljskega zbiratelja hroščev, ki je želel, da mu eno posebno takšno žuželko pošljeva iz Slovenije, skoraj sama sva v japonščini kupila karto za vlak (hvala, Cveto, za pomoč), se namakala v outdoor toplicah, v nekem lokalnem hostlu videla razstavljene skakalne elanke s podpisom Funakija Kasaia, veliko fotkala in plezala in videla, da imajo nekatere evropsko zrihtane mlade Japonke po tri mobitele (čemu, nama je spet razložil Cveto)... Od vsega sva že kar malo pozabila na samurajsko natančnost. Prezgodaj.

Vrnitev se je glede tega namreč izkazala za veliki finale. Da bi bila točna, sva zadnjo noč spala v letališkem hotelu. Že prejšnji večer sva v japonsko majhni hotelski sobici po občutku napolnila svoji transportni vreči, ki mora imeti vsaka 20 kilogramov. »Na japonskih mednarodnih letališčih se pa res ni za hecat«, je rekel Cveto, slovenski gorski vodnik in najin gostitelj v Tokiju. »Tukaj ti zaračunajo že pol kile presežne teže.« Zato sva v hotelu pustila nekaj stvari in na letališki tehtnici presenečena videla, da imava oba natančno tistih dvajset zahtevanih kilogramov. Evo, Japonci, pa sva vas! Heh, malo morgen. Transportke so sicer šle gladko skozi, zataknilo pa se je pri ročni prtljagi.

»Tole ne bo šlo«, je rekla gospodična na šalterju. »Dovoljen je samo en kos ročne prtljage«, in pokazala name, ki sem imel poleg majhne potovalke še nahrbtnik s fotografsko opremo. »In ta kos ima lahko samo osem kil«. Ma ne me zaje...! Od kdaj pa to? »To velja samo na našem letališču«, je uradniško razložila. Kaj zdaj? Vse nepotrebnosti sem pustil že v letališkem hotelu. Ničesar nisem mogel več podariti ubogim Japoncem. Vse tole gre z mano, pa pika! Toda pregovarjanje ni pomagalo. Tudi to ne, da sem poklicni fotograf in da so tamle v rukzaku moja delovna sredstva. Tudi novinarska izkaznica ni zalegla. Medtem ko sem moledoval pri strogi, pa ne tako slabo izgledajoči Japonki, se je Aljaž - popolnoma bled - previdno umaknil v ozadje. Že res, da je imel samo en kos ročne prtljage, je pa ta imel zato 20 namesto 8 kil. To bi šele bila veselica! Denarja za plačilo tolikšne dodatne teže (ne moje, še manj pa njegove) seveda že davno nisva imela več. Ko sem po dvajsetih minutah pregovarjanja zatežil tako zelo, da pri tem še sam sebe nisem spoznal, se je prikazal starejši Japonec, nekakšen odločujoči faktor, recimo »šef sale.« Stroga pičíko mu je položaj razložila po Japonsko, potem še jaz v angleščini. Malo je počakal in končno rekel: »You may go.« (Pozneje so mi poznavalci japonske scene povedali, da je to po vsej verjetnosti rekel iz dveh razlogov: da je izpadel še bolj pomembno in ker najbrž po angleško ni znal reči nič drugega.) Ker so imeli z mano toliko dela, Aljaža z njegovo boršo niso niti opazili in po ''zeleni luči'' sva potem čim hitreje švignila skozi vse kontrole, da si Japonci niti slučajno ne bi premislili. Sayonara, Japonska!

Fotografije: Urban Golob