Plezalci oziroma turisti, kot so jih takrat še vedno imenovali, so v tridesetih letih 20. stoletja bili v družbi zelo prepoznavni. Velik del zaslug za to lahko pripišemo časopisju, ki se je zgledovalo po evropskem prostoru. V Alpah se je v tridesetih letih že bila nacionalna bitka med narodi za večvrednost - najbolj znana je tekma za ti. tri zadnje probleme Alp, torej v Grandes Jorasses, Matterhornu in Eigerju. Pri tem so prednjačili Nemci, ki so v tipu alpinista našli primernega predstavnika nadčloveka – neustrašnega, nepremagljivega junaka.
Tudi naše časopisje in posledično družba je zato naše plezalce imela zelo v časteh, kar je nekaterim plezalcem seveda godilo in so se v lastni reprezentaciji dobro znašli. Zelo priljubljen v prvih letih 30. let je bil skalaš, Ljubljančan Sandi Wisiak (1908–1933), mlad vsestranski športnik in perspektiven alpinist.
Maja, leta 1933 je bilo v naših hribih več snega kot letos. Plazovi so hrumeli v doline in eden izmed njih je bil usoden za Sandija Wisiaka. Pri vzponu po grapi, ki se danes imenuje po njem - Wisiakova, ga je 12. maja pokopal težak, namočen sneg, ki je prigrmel iz pobočij Planjave. Pri pokopu v Ljubljani ga je pospremilo preko 4000 ljudi…
V njegov spomin poleti sta še istega leta (1933) France Ogrin in Uroš Župančič preplezala spominsko smer Sandija Wisiaka v Triglavu, ki je veljala za najtežjo predvojno smer v Steni. V njegov spomin so leta 1934 na Škrlatici tovariši skalaši postavili križ. Prav on je namreč dal idejo zanj, ko se je bil pri neki nezgodi na planini Rožci zaobljubil, da postavi spominski križ, če ozdravi. Res je popolnoma okreval, vendar ga je že naslednjo pomlad zasul plaz pod Planjavo. Njegovo zamisel pa je kot dediščino prevzela jeseniška podružnica TK Skale in se odločila, da ona postavi na vrhu veličastne Škrlatice mogočen križ v spomin vsem prijateljem – žrtvam gora. Načrt zanj je, tako kot za jeseniške bivake, naredil Karel Korenini, križ je bil visok pet metrov, njegova debelina je znašala 30 centimetrov, tehtal pa je 200 kilogramov. Ob lepem vremenu je bil viden daleč naokoli, ob sončni svetlobi pa se je svetil, kakor da bi bil zlat. Leta 1953 so skalaški križ skrivaj podrli in ga vrgli čez skalovje, z njim pa tudi napis Žrtvam gora – TK Skala.
Peter Mikša
Vir in fotografije:
Mikša in Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013.
Mikša in Gradnik: Trden kakor skala. Kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala. Ljubljana, 2017.
Komentiranje in spletni bonton
Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.
Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.
Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.
Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.