Kratek opis življenske poti in (plezalnega) življenja Mire Marko Debelak Deržaj

»Upam, da se mi je posrečilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za človekom dober spomin. Več pač ne moreš doseči v življenju!«

Mira "Marko" Debelak - Deržaj (1904-1948) nedvomno sodi med največje ženske alpinistke svojega časa in je za zgodovino in razvoj slovenskega alpinizma nasploh, ne le ženskega, izjemno pomembna. S svojim skoraj neverjetnim vzponom preko strme severne stene Špika, tisti čas navidez nepreplezljivega zidu, je močno vzpodbudila razvoj takrat zaradi nesreče glavnega ideologa slovenskega alpinizma Klementa Juga (leta 1924 v Triglavu), zastalega alpinizma v slovenskih gorah. Veliko delo pa je opravila tudi v našem kulturnem alpinizmu.

Turistovskemu klubu Skala – TKS (prvi plezalni/alpinistični klub na Slovenskem) se je pridružila že v letu njegovega nastanka - leta 1921, stara komaj dobrih šestnajst let. Kmalu je začela plezati v navezi z različnimi skalaši, hitro se je lotila težavnejših podvigov, vse do omenjenega vzpona v severni steni Špika, ki sta ga s soplezalcem Stankom Tominškom opravila leta 1926. Danes imenovana Direktna smer v Špiku velja za njen življenjski podvig, saj je devetstometrska prvenstvena smer imela velik odmev doma in v tujini. Stena je veljala za enega večjih problemov (Vzhodnih) Alp. V njej je npr. večkrat poskušal tudi znan cortinški vodnik Angelo Dibona, a mu ni uspelo. Mira je ves čas plezala kot prva v navezi, kar jo postavlja med najboljše alpinistke medvojnega obdobja v svetovnem merilu. Vredno je poudariti tudi, da je Mira Marko v celotni smeri le štirikrat zabila klin.

Poglejmo si malo podrobneje življensko pot in plezalne dosežke po postavi drobne a po dejanjih velike Mire Marko. Rodila se je 26. decembra leta 1904 v Sarajevu (danes Bosna in Hercegovina) očetu Janku Debelaku iz Malih Roden pri Rogaški Slatini, pravniku in prvem ravnatelju slovenskega Poštnega in brzojavnega ravnateljstva v novonastali Kraljevini SHS ter Tržačanki Marija Debelak, rojeni Kramar. Prva leta svojega življenja je zaradi očetove službe preživela v Sarajevu in Zadru, po letu 1905 pa se je z družino preselila v Ljubljano. V ljubljanski Mladiki je končala višjo dekliško šolo, študij pa je nadaljevala na Likovni akademiji v Zagrebu, vendar se slikarstvu ni intenzivno posvečala, razen ob koncu svojega življenja, ko je za ljubljansko Agronomsko fakulteto risala anatomske učne risbe. Krajše obdobje je bila poročena z Božom Pibernikom, leta 1933 ji je bila uradno dovoljena sprememba priimka iz Pibernik nazaj v Debelak. Ponovno se je poročila leta 1938, z alpinistom Edom Deržajem. Vzdevek Marko se je je prijel že zgodaj, v literaturi se jo omenja vedno kot Mira Marko, v gorniških krogih pogosto samo Marko.

Foto: Mira "Marko" Debelak - Deržaj (1904-1948)

Leta 1921 se je pridružila TKS in začela plezati v navezi z različnimi skalaši, hitro se je lotila tudi težavnejših podvigov. Njena prva resnejša gorska tura je bil Stol leta 1922, naslednjega leta pa je bila prvič na Triglavu. Februarja leta 1924 je izvedla prvo smučarsko turo iz Kamnika na Kriško planino in nazaj ter prvo alpinistično plezalno turo na Rjavino. Med njene najvidnejše dosežke sodita prvenstvena vzpona v severni steni Špika (danes imenovana Direktna smer v Špiku) leta 1926 s soplezalcem Stanetom Tominškom in Slovenska smer v severovzhodni steni Ben Nevisa na Škotskem, ki jo je leta 1937 preplezala skupaj z Edom Deržajem. Preplezala je še precej drugih prvenstvenih smeri, npr. leta 1928 v Kanjavcu in Mangartu, leta 1931 v Špiku, leta 1932 pa v Veliki Mojstrovki in Višu. Plezala je tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah, v Zahodnih Julijcih, Karnijskih Alpah in Dolomitih. Po njej je imenovanih več smeri – npr. prvenstvena smer iz leta 1932, ko je skupaj z Edom Deržajem, Sergejem Černivcem in Živkom Šumerjem preplezala smer v severni steni Velike Mojstrovke v Julijskih Alpah, ki je danes poimenovana Smer Debelakove in Smer Debelakove v zahodni steni Ojstrici v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki jo je prva preplezala leta 1926. Skupno je opravila približno sto alpinističnih vzponov, od tega triindvajset prvenstvenih smeri. Leta 1930 je zaradi svojih plezalnih dejanj kot prva ženska v zgodovini postala članica elitnega avstrijskega alpinističnega kluba.

Danes jo najpogosteje povežemo z njeno mostrovino v Špiku, zanimivo pa je, da je njo osebno najbolj zaznamovala smer, ki je ni preplezala. Govora je o Skalaški smeri v Triglavu, zaradi katere je bila z Edom Držajem izključena iz TKS, vpeta v večletne tožbe in pravdanja, je pa bila ta skorajšnja tragedija tudi povod v njeno novo življensko partnerstvo. Poglejmo si zgodbo podrobneje.

Najbolj oblegana smer v Steni v medvojnem obdobju je bila kombinacija Skalaške in Gorenjske po levem razu Triglavskega oziroma Osrednjega stebra – kar danes v celoti poimenujemo Skalaška z Ladjo; to sta bili četrta in peta smer v Steni in celostno gledano druga v osrednjem delu. Poskusi preplezati celotno linijo so trajali tri leta. Smer naj bi obrnila petnajst navez, preden sta jo dokončala Pavla Jesih in Milan Gostiša leta 1929. Najprej so Joža Čop, Miha Potočnik in Stane Tominšek leta 1928 splezali zgornji del stebra in ga imenovali Gorenjska. Zdaj je čakal še spodnji del. Junija leta 1927 je v nagledano linijo vstopil znani nemški alpinist iz Dunaja Roman Szalay in na ključnem mestu na začetku smeri padel 15 metrov. Julija sta vstopila Mira Marko Debelak in Edo Deržaj, tokrat je na istem mestu Deržaj padel 25 metrov. Deržaju se je pri plezanju najtežjega mesta odlomil klin, padel je in se težko poškodoval. Debelakova je padec zadržala in uspela priklicati reševalce. Deržaj je preživel. Dogodek je kasneje opisala in poslala za objavo v Planinski vestnik, a urednik Josip Tominšek besedila ni hotel objaviti (tudi zaradi nasprotovanja nekaterih članov iz TK Skale), češ, da je zgodba nemogoča, da tako hudega in dolgega padca plezalec ne bi mogel preživeti ter da plezalca le iščeta pozornost. Čez štirinajst dni je Szalay spet vstopil in spet padel na tem istem mestu. Naslednje leto, 1928, je Jesihova splezala čez ključno mesto, a sta z Gostišo zaradi dežja obrnila. Leta 1929 je v Vrata prišel Szalay z novim soplezalcem, znanim Karlom Prusikom, prav tako Dunajčanom (po njem se imenuje prusikov vozel). Salay je o svojem načrtu pisal »svojim ljubljanskim prijateljem«, zato sta ju Jesihova in Gostiša za en dan prehitela; smer sta preplezala med 9. in 14. avgustom leta 1929. Szalay in Prusik sta tako vstopila v Steno bolj desno in preplezala današnjo Prusik-Szalayevo smer.

Deržajev padec in njuno poročilo o nesreči napisano za Planinski vestnik in odziv uredništva ter plezalcev, je zanetilo polemike o varovanju, odgovornosti itd. Deržaja in Debelakovo so izključili iz TKS. Opis padca je Miri Marko šele leta 1930 objavil Henrik Tuma v Pomenu in razvoju alpinizma (ki ga je, zanimivo, založil TKS). Najbolj znani in »problematični« odlomek je: »Nad seboj zaslišim žvenket kovine in zamolkel krik … Deržaj se je takoj po par metrih padca prevesil vznak … Vedela sem, da prvi sunek tudi mene potegne v globočino. Z desno roko sem pustila vrv ter se krčevito oprijela prijemka v duplinici (na stojišču ni imela klina, op. P.M.) Deržaj je priletel s pleči in glavo na rob grede in se prevrnil preko roba z nogami naprej … Sledila je večnost. Tovariša nisem klicala, saj je bil mrtev, razmesarjen! Na robu grede se je svetila velika mlaka krvi … Razveži vozel in rešena boš! pravi mi pritajen glas. Ne, ne, skupaj v steno, skupaj v smrt! … in moj Bog, vrv se je premaknila! 'Edo! Edo! Živiš? Edo, najdi stop, ne morem več držati …Na robu grede se prikažeta dve s krvjo opipani roki, nato – glava. Moj Bog, je li to tovariš, ta rdeča gmota krvi in mesa? Zatisnila sem oči. Le s silo sem se obvladala, da nisem zakričala. Tovariš se je vzpel na gredo in na nji obležal nezavesten … 'Edo!'

Ta padec je, kot sem že nakazal, prinesel pravo tožbo. Mira Marko je tožila Alojza Gšpana, novinarja časopisa Jutro zaradi neresničnega podajanja novic o nesreči in klevetanja. Pravda je bila tudi bolj med zagovornikoma - odvetnikoma vpletenih; na strani Mire Marko je bil alpinist Henrik Tuma, na Gšpanovi pa Josip Ciril Oblak, planinski funkcionar. Mira Marko je Gšpana tožila da je v svojih člankih škodoval njenemu dobremu imenu in ugledu. Gšpan je namreč trdil, – kot je razvidno iz sodbe sodišča – »da njena poročila glede dogodka na Triglavski steni, ki se je pripetil njej in g. Deržaju, ne drže popolnoma in da je zlasti pri navajanju daljave Deržajevega padca po zanesljivem poročilu narastla ta daljava od 5 na celih 50 metrov …« ter da »niso planine pripravna kuliserija za senzacijonalne povesti« in priporočal Miri Marko, »da svoje prvotne izjave, ki so bile izpovedane naibrže v razburjenosti, resnici na ljubo korigira.« Trdil je dalje, da tožiteIjici dokaz resnice ni uspel, da se njene trditve ne ujemalo docela z realnostjo in da govori vsekakor to kočljivo mesto (v poročilu) o neresničnosti informatorja in naravnost kriči po razjasnitvi. »Naposled trdi toženec, da je plezalstvo tožiteljičine vrste neestetično in nesocijalno, je planinsko kronometerstvo, ter pristavlja, da je proti igračkanju, neresnosti, častihlepnosti, srčni nekulturi itd. zagnal kamen in da se je ta kamen dotaknil ravno tožiteljice …« Gšpan se je opiral na različne priče, ki pa seveda niso bile priče dogodka. Tako sta se udarila še oba zagovornika, sicer oba ljubitelja gora, a z različnimi izhodišči do udejstvovanja v gorah: alpinist Henrik Tuma in planinec Josip Ciril Oblak. Prvi je trdil, da je turistika »najplemenitejši šport« drugi pa, da je »nekaj vzvišenega«. Kot priča je nastopil tudi Stanko Tominšek, ki je z Miro leto prej preplezal zelo odmevno Direktno smer v Špiku, in se postavil v bran navedbam Debelakove. Končno je sodišče razsodilo v prid Mire Marko Debelak in spoznalo Gšpana za krivega klevetanja, ga obsodilo na en teden zapora in plačilo globe v višini takratnih 1000 dinarjev ter objavo sodbe v Slovenskem narodu, a le zaradi stavka, da je »plezalstvo tožiteljičine vrste neestetično in nesocijalno, da je planinsko kronometerstvo in da je proti igračkanju, neresnosti, častihlepnosti. srčni nekulturi itd. zagnal kamen in da se je ta kamen dotaknil ravno tožiteljice«, zaradi preostalega članka pa je bil oproščen. Menda je bilo olajševalna okoliščina dejstvo, da je Gšpanov članek izviral bolj iz »drugačnega razumevanja pojma turistike kakor iz namena žalitve.«

Slovensko gorništvo pa je zaznamovala tudi kot publicistka, raziskovalka izročila, prevajalka in predavateljica. Od leta 1925 je v Planinskem vestniku objavljala svoje opise tur in plezalnih podvigov, svoje plezalne izkušnje pa je povzela v svojem prvem samostojnem delu, priročniku Plezalna tehnika, ki je izšel leta 1933 in je prvi resnejši plezalni priročnik pri nas. Zbirala je tudi podatke o vzponih v Triglavski steni za načrtovano monografijo, vendar so slednji izšli (le) v obsežnem poglavju Kronika Triglava v Planinskem vestniku. Sodelovala je tudi v tuji planinski periodiki, med drugim je objavljala v Alpine Journal in v Österreichischer Alpen Zeitung. Tekoče je obvladala angleščino, nemščino, italijanščino in francoščino. Vešča je bila tudi latinščine, zato je slovela tudi kot izvrstna prevajalka. Kot prevajalka je najbolj zaslovela s prevodom dela Juliusa Kugya Iz mojega življenja v gorah: Julijske Alpe (1937). Veliko je pisala in prevajala v slovenščino ali v tuje jezike, predavala je tudi doma in v tujini (na Dunaju, v Londonu, Münchnu in Salzburgu). V sodelovanju s Fanny Susan Copeland je leta 1936 izdala knjigo A short guide to the Slovene Alps for British and American Tourists. Po zgledu tujih vodnikov omenjena knjiga ponuja več itinerarjev po slovenskih gorah in vrsto koristnih nasvetov.

Njeno življenje se je po dolgoletni bolezni zaključilo 27. septembra leta 1948. Ni bilo dolgo, toda bilo je razgibano, polno dela, načrtov in uspehov. Upravičeno je Mira Marko lahko zapisala v poslovilnem pismu, ki ga je nekaj tednov pred smrtjo poslala svojemu možu, ponosne, dasi skromne besede, ki sem jih izpostavil v naslovu in jih še enkrat poudarjam: »Upam, da se mi je posrečilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za človekom dober spomin. Več pač ne moreš doseči v življenju!«

Več o življenju in vlogi Mire Marko Debelak za slovenski alpinizem in o alpinizmu med obema vojnama pri nas nasploh pa si lahko preberete v knjigi Zgodovina slovenskega alpinizma, ki je dostopna tudi preko interneta na tej povezavi: klik. Vsebina zgornjega prispevka je bila originalno objavljena na strani Zgodovina slovenskega alpinizma - www.zsa.si.

Vir fotografij: Wikipedia.org.