Slovenci prvič v Himalajo in prvič na himalajskem vrhu

Objavljeno: 5. Junij 2020 - 07:11
Komentarji: 0 komentarjev

5. junija 1960 so se slovenski alpinisti v okviru I. JAHO povzpeli na Trisul II.

Čeprav so bile prve odprave slovenskih alpinistov v tuja gorstva organizirane že pred drugo svetovno vojno, o odpravarstvu v pravem pomenu besede še ne moremo govoriti. Zanimanja slovenskih alpinistov je bilo v tem času usmerjeno v poletni alpinizem v naših gorah. Šele vrhunski dosežki povojne generacije slovenskih alpinistov v kopnih stenah in hiter razvoj zimskega alpinizma so zahtevali usmeritev delovanja tudi v stene tujih gorstev. Po vojni so bili načrti in priprave usmerjeni na Kavkaz in v Pamir, a so se načrti po informbirojevskem sporu leta 1948 preusmerili na ponovitve klasičnih smeri v Avstriji in v italijanskih Dolomitih, kasneje pa še na švicarske in francoske Alpe.

V začetku 50. let se je med plezalci pa tudi med političnimi veljaki začelo govoriti o odpravi slovenskih alpinistov v Himalajo. Kot cilj sta se pojavila dva še neosvojena osemtisočaka Šiša Pangma in Manaslu. Tako je bil leta 1955 v okviru PZS ustanovljen Himalajski odbor, njegov predsednik pa je postal Miha Potočnik. Sestavili so načrt za jugoslovansko alpinistično odpravo, ki bi jeseni 1956 odšla v Himalajo. Določili so tudi cilj – osemtisočak Manaslu. V širšem okviru teh priprav se je posebej okrepila ljubljanska postaja Gorske reševalne službe, tako kadrovsko, organizacijsko kot glede opreme. Skupina alpinistov, reševalcev in zdravnikov je reševala številna strokovna in medicinska vprašanja, ne le za potrebe pri reševanju, ampak tudi s širših področij, od planinstva do odprav, od aklimatizacije do medicinske opreme.

Toda načrt za obisk Himalaje je žal propadel, še preden se je odprava zares začela. Glavni vzrok za odpoved je bila zmanjšana podpora države, saj bila spričo težkih gospodarskih razmer do sredine petdesetih let racionalizirana preskrba prebivalstva. Pri načrtovanju odprave so se soočali tudi z različnimi drugimi težavami, saj izkušenj z organizacijo takšnih ekspedicij praktično ni bilo, takratni politični sistem v Jugoslaviji pa je skoraj onemogočal stike z organizatorji drugih evropskih odprav. Vse priprave in skupni treningi v zahodnih Alpah so bili zaman, razočaranje pa je bilo tolikšno, da je nekaj najboljših alpinistov prenehalo plezati. Zato pomeni konec petdesetih let na splošno tudi slovo prve povojne generacije slovenskih alpinistov.

Belač na ladji. Vir: Fototeka Slovenskega planinskega muzeja.

A želja po Himalaji je med slovenskimi plezalci bila še prisotna in ta tema se je vedno znova ponavljala na občnih zborih planinskih društev. To je pripeljalo do ustanovitve novega himalajskega odbora 28. oktobra 1959. Odbor, ki so ga sestavljali predsednik PZS Fedor Košir, Miha Potočnik, Tone Bučer in še nekateri pomembni plezalci, je uresničil dolgoletno pričakovanje in naslednje leto je prišel čas za prvo jugoslovansko odpravo v Himalajo.

Od marca do oktobra 1960 je potekala prva jugoslovanska alpinistična himalajska odprava (I. JAHO) pod vodstvom Staneta Kersnika. Osvojeni so bili vrhovi Baraltoli (5720 m), Trisul II (6690 m) in Trisul III (6270 m).

Prva JAHO je bila najdaljša slovenska odprava, saj je trajala kar pet mesecev, ker so njeni člani tja in nazaj potovali z ladjo. Odpravo so sestavljali vodja Stane Kersnik in člani Ciril Debeljak, Marjan Keršič, Ante Mahkota, Andrej Robič, Zoran Jerin in Aleš Kunaver. Cilj je bil osvojiti drugo najvišjo goro Indije Nanda Devi (7816 m), vendar jim indijska vlada ni izdala dovoljenja za pristop. Dovolila pa je pristop na Trisul (7120 m). Za aklimatizacijo so opravili vzpon na prvi slovenski himalajski vrh, pettisočak Baroltoli. Na najvišji vrh Trisula se sicer alpinistom ni uspelo povzpeti, so pa zato dosegli vrhova Trisul II (6690 m), kjer sta kot prva človeka na današnji dan 5. junija stala Aleš Kunaver in Ante Mahkota ter Trisul III (6270 m), katerega so prav tako kot prvi 7. junija dosegli Marjan Keršič, Aleš Kunaver in Ante Mahkota. Ob povratku jih je v Ljubljani čakalo veliko slavje. Kljub neuspelemu prečenju do glavnega vrha je bila odprava ocenjena kot uspešna, predvsem z vidika nabiranja himalajskih in organizacijskih izkušenj.

Udeleženci odprave na Trisul leta 1960 pa niso bili prvi Slovenci v Himalaji. Dinko Bertoncelj, slovenski povojni emigrant v Argentino, se je leta 1954 v sklopu argentinske odprave na osemtisočak Daulagiri povzpel do višine 7600 m, kar je bil za tiste čase na tako težavni gori velik uspeh. Vrha argentinski alpinisti niso dosegli, saj so se ustavili pri okoli 8000 m. O tem vzponu smo Slovenci izvedeli šele leto kasneje v knjigi Himalaja in človek, ki predstavlja odličen pregled dotedanje himalajske zgodovine, opisuje pa tudi odpravo z Bertoncljem.

Avtor: Peter Mikša

Vir: Zgodovina slovenskega alpinizma.

Naslovna fotografija: Marjan Keršič - Belač in Aleš Kunaver na vrhu Trisula III. Vir: Fototeka Slovenskega planinskega muzeja.

Kategorija: 
Deli z ostalimi: 

Komentiranje in spletni bonton

Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.

Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.

Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.

Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.