Starše mora skrbeti!

Športno plezanje radi predstavljamo kot popolnoma varen šport. Kljub temu, da je za marsikoga telovadba na plezalni steni petnajst metrov nad tlemi grozljiva že sama po sebi.

Plezanje na umetni steni ima, kar se tiče varnosti, gotovo svoje prednosti – nepredvidljivi dejavniki so zmanjšani na minimum, torej se ob uporabi plezalnega pasu ter dobre vrvi in ob izkušenem varovalcu, dejansko nima kaj zgoditi.

Kaj pa plezanje v skali? Tokrat lahko kot mama povsem prepričano rečem: Ne, plezanje nikakor ni varen šport.

Prvi plezalni podvigi v skali otroke popolnoma prevzamejo - povsem na mestu je, da vrh preplezane smeri glasno zakričijo »Svoboda!« ali »Sem kralj sveta!« A iz filmov izposojeni vzkliki lahko odmevajo med skalami zgolj takrat, kadar za varnost poskrbimo odrasli – pametni in previdni odrasli.

Ko je Liza pričela plezati, je Slovenijo pretresla vest o smrti Tomaža Humarja. Bi lahko na pot, podobno njegovi, zašla tudi sama? Neeeee ...

Ko je Liza plezala tri leta, nas je med plezanjem v Švici presenetilo sporočilo, da se je v enem domačih plezališč pripetila nezgoda plezalcu, s katerim smo skupaj plezali še kak teden nazaj. Na srečo se je izkazalo, da s skale ni padel on, in da padec plezalca, s katerim sta skupaj plezala, ni imel posledic. Strah je prišel bliže.

Pol leta kasneje se me je fizično dotaknil. Med varovanjem mi je nekaj centimetrov od obraza (in glave, zaščitene s čelado,) švistnil kamen. Drugi mi je padel na nart. In teden dni kasneje se je med čiščenjem drugega plezališča sprožil večji kamen ter mi priletel v stegno. Kako grdo in veliko podplutbo sem imela že čez pol ure, nočete vedeti. A dobro, da je šlo za stegno, ne za glavo. In zame, ne za hči.

Zadnje poletje smo izvedeli za smrt mladega upa Tita Traverse. In čez mesec dni smo v Orpierru, kjer se mu je pripetila nesreča, plezali tudi mi.

Bi me moralo skrbeti?

Nekateri bi zamahnili z roko in našli dobre razlage, zakaj so šle v omenjenih primerih stvari tako strašansko narobe. Starši pa si tega ne moremo privoščiti. Živalski nagon nam pravi, da moramo svoje mladiče zaščititi pred vsako nevarnostjo.

Naj zaradi tega hčeri prepovem, da počne nekaj, kar ji je v veselje? Naj ji pristrižem peruti, jo zavijem v vato, ji preprečim življenje s polnimi pljuči in vzklik »Svoboda!« na vrhu smeri?

Ne morem. Lahko pa izkoristim vsako priložnost za tisto drugo stvar, ki jo moramo opraviti starši: za vzgojo.

Ker zadnje leto in pol plezamo kot družina, saj naju je z možem zgolj od varovanja samo bolel vrat, imamo izjemno priožnost, da jo »plezalne pameti« učimo z zgledom – tako midva kot njen trener. Ravno tako pa izkoristimo vsako priložnost za odkrit pogovor. »Kakšni so bili kompleti, zaradi katerih je Tito padel? Zakaj ni nihče opazil, da je z njimi kaj narobe? Zakaj pri opisu plezališča piše, da se na vrhu pasejo ovce, in je tudi za odrasle potrebna čelada? Zakaj je Dan Osman plezal brez vrvi? Zakaj pleza Alain Robert, človek-pajek, po stolpnicah? Zakaj je hodil Tomaž Humar v gore sam? So ti ljudje nori? Zakaj jim dovolijo tako plezati? So ... Zasvojeni?«

Marsikaterega odgovora z možem ne poznava. Marsičesa tudi sama ne razumeva. A se trudiva, da bi ji našla pravo pot in prave idole.

Ko pričnejo otroci plezati v naravnih plezališčih, je treba vedeti, da niso odgovorni in samostojni. Po žilah se jim pretaka navdušenje, ne pa misel na previdnost, na brezhibnost opreme, na omejene sposobnosti, na spoštovanje nepredvidljive narave. Za to moramo poskrbeti odrasli. In ker tega ne bomo mogli vedno početi tako, da bomo blizu, naj bo privzgoja »plezalne pameti« glavna naloga vsakega starša (in trenerja) mladega plezalca.

Otroci morajo vedeti, da »faca« ni tisti, ki si največ upa. »Faca« je tisti, ki ima kaj v glavi - in bo zato v plezanju užival še dolga leta.

Pripravila: Uršula Novak 

Avtorski članek. Vsebina pripravljena za potrebe portala Friko.si. Poobjava v celoti brez soglasja uredništva ni dovoljena! Kontakt: info@friko.s