Vaški prvaki

Objavljeno: 9. Avgust 2014 - 16:10
Komentarji: 0 komentarjev

V prihajajočih kolumnah bom predstavil svoj pogled na športno plezanje. Večji del bo obsegal zapise in komentarje treninga ter tekem za mlade tekmovalce, seveda pa ne bom pozabil tako na vrhunske kot tudi ne na rekreativne plezalce.

V prvi kolumni bom podal komentar na ligaška in lokalna plezalna tekmovanja za mlajše kategorije. Predvidevam, da so tudi tekme za državno prvenstvo v določenih detajlih podobne zgoraj omenjenim, vendar jih ne poznam dovolj in so zato izvzete iz tokratnega zapisa. Tekme v trenutni obliki lahko vodijo do nepravilnih pristopov v treningu mladih in imajo dolgoročno tudi škodljive posledice. Žal se negativne stranske učinke športa mladih še vedno raje pometa pod preprogo, kot pa odkrito govori o njih.

Zadnja tekma lokalnega formata je potekala pred slabim mesecem dni v Kobaridu. Tokrat že četrto leto zapored. Tekmovanje so po dveh letih s sosednjega športnega igrišča spet prestavili na mestni trg, ki je vabljiv prostor tudi za naključne gledalce. To nedvomno pripomore k boljšemu vzdušju na tekmovanju, plezalci pa na tak način dobijo redko priložnost tekmovati pred občinstvom, ki ga ne sestavlja le najožje sorodstvo. Ekipa lokalnih plezalcev dela z navdušenjem in predanostjo. Dobro speljane tekme v prejšnjih letih, so tudi letos obljubljale veliko.

Zdi se, kot da so tokrat organizatorji v želji po kvalitetnejšem tekmovanju podlegli miselnosti, da je tekma dovolj kvalitetna le, če večina otrok obleži na blazinah in nemočno zre v štartne oprimke. Do vrha pa uspejo preplezati le redki posamezniki. Plezalna bitka pod Krnom naj bi prerasla iz zabavnega in sproščenega lokalnega dogodka v resno balvansko tekmovanje na državnem nivoju, posledice te odločitve pa so še posebej občutili mladi tekmovalci. Najbolj zgrešene postavitve so bile namreč ravno v najmlajši kategoriji kjer, razen lokalne matadorke, nihče ni preplezal več kot dva balvana od desetih, večina pa nobenega.

Organizator je pred pričetkom tekmovanja dejal, da želi za najmlajšo kategorijo postaviti smeri, katere bo večina otrok zmogla preplezati brez večjih težav. Žal je neizkušenost postavljavcev opravila svoje. Podobno se je zgodilo tudi v višjih kategorijah. Osebno menim, da je tu jedro težav, ki so dokaj pogoste na tekmovanjih v mlajših kategorijah. Organizatorji imajo pogosto omejena sredstva in običajno se pas najlažje zategne pri najmlajših. Torej, le zakaj bi plačevali usposobljenega postavljavca, če lahko smeri postavijo sami. Sprašujem se, zakaj se organizatorji niso enako odločili tudi pri članskem tekmovanju, ki je potekalo teden dni kasneje? Preprosto, ker bi s takim pristopom hitro izgubili vse tekmovalce v članski kategoriji. Navdušenje in motivacija otrok pa lahko preskočita tudi tako oviro. Upal bi si trditi, da tak pristop ni pošten do otrok, njihovih staršev in nenazadnje trenerjev, ki vložijo svoj čas in denar za udeležbo na tekmovanju. Se sreča, da starši in trenerji večinoma niso posebej zahtevni, pritožbe se v večini nanašajo na sodniške odločitve, prave problematike pa ne prepoznajo.

Za naslednjo kategorijo, starejše cicibanke in cicibani so bile smeri iste in izkazale so se za odlične. Dva dečka in kar štiri deklice so vse balvane preplezali v prvem poskusu. Dobil sem občutek, da je to zmedlo organizatorje. Kot da je tekmovanje izgubilo na kvaliteti. Še dobro, da je bil še super finale, ki pa se ni izšel po načrtih in zopet sta bila dva tekmovalca izenačena. Obetal se je še dodatni krog tekmovanja, super-super finale. Toda tokrat je zmagala zdrava pamet. V takšnih situacijah se ne morem znebiti občutka, da si odrasli najraje tekmo prikrojijo po svojih pričakovanjih. Otroci pa so le mali gladiatorji, ki se jih pogosto dokaj nepripravljene vrže v areno. Kako naj si sicer drugače razložimo vidno olajšanje in nasmejana obraza obeh super finalistov ob odločitvi, da je tekme konec in sta oba zmagovalca.

Tekma se je nato nadaljevala s kategorijo dvanajst in trinajst letnikov. Mislim, da je organizatorje malo presenetilo, ker so se prijavile tri izmed boljših tekmovalk državnega formata. Vsekakor je to velika čast, zato se je verjetno potrebno potruditi. Logična je bila odločitev postavitve zahtevnih balvanov za najboljše. Preostale tekmovalke, ki so bile v večini, so se pač morale sprijazniti, da je velik uspeh že v kolikor se uspejo rahlo odlepiti od blazin.

Pomanjkljivost je bila, da niso postavili niti enega lahkega balvana. To je vsekakor resen problem, saj se pred tekmo ni bilo mogoče ogreti na plezalni steni. Zanima me, ali bi si organizatorji isto upali narediti pri članih? Menda ne menijo, da se otroci ne morejo poškodovati? Morda zato nihče ne pomisli na njihovo predhodno ogrevanje, kot tudi ne na pozorno postavljanje blazin. Sodniki pa so premalo izurjeni za dodatno varovanje pri padcih. Smeri so se glede razvrstitve izkazale, za ravno prav težke in prve tri tekmovalke so se lepo razporedile, medtem ko so ostali za nemoten potek tekme sproti ohranjali čiste blazine. Vendar si ob pogledu na trinajstletnika kako premalo ogret ročka po majhnih oprimkih v stropu, ob vsesplošnem navdušenju prisotnih in staršev, samo želim da imajo slednji dobro zavarovanje. Ko bodo plačevali drage fizioterapevte za zdravljenje kroničnih poškodb prstov, jim bo prišlo še kako prav.

Vsekakor zgoraj omenjena tekma ni osamljen primer. Podoben scenarij lahko opazujemo na večini tovrstnih dogodkov. Na ligaških tekmah je razlika le v tem, da so organizatorji in sodniki bolje usposobljeni. Vendar zato tekme niso nič bolj po meri otrok. Zgodi se, da otroci nimajo možnosti, da bi se ogreli na plezalni steni. Res je, da imajo na voljo vsaj dva lahka balvana, a zaradi pretirane čakalne dobe, se še vedno nerazumljivo veliko število tekmovalcev (tudi po nasvetu organizatorja) zažene naravnost v najtežje probleme.

Glede na vse našteto bi težko rekel, da ravnamo z otroci kot z našim zakladom. Žalostno je, da se na primer v kinologiji zavedajo, da lahko le izkušen vodnik dela z mladim psom. Ne poznam dobrega kinologa, ki bi pustil, da bi se nekdo učil delati na njegovem pasjem mladiču. Predobro se namreč zavedajo dolgoročnih slabih posledic ob nepravilnem delu. Dejstvo je, da pri nas v večini primerov v športu dela z otroci strokovno neizobražen kader. Običaj je, da se trenerji najprej učijo na najmlajših, nato pa počasi napredujejo v višje kategorije. Zato je popolnoma na mestu vprašanje, koliko so dejansko vredni naši otroci? V službi višjih športnih ciljev staršev in trenerjev, očitno ne prav dosti.

Kljub naštetemu, verjamem, da večina staršev želi otrokom najbolje. Naloga trenerjev bi zato morala biti tudi njihovo izobraževanje. Znani kineziolog dr. Robert Malina je dejal, da je verjetno najboljši način ta, da se do športa mladih ohrani določeno distanco. Potrebno se je zavedati, da so vsi mladi športniki (tudi talentirani) na prvem mestu predvsem otroci in adolescenti, katerih najpomembnejša naloga je odraščanje. Vsekakor je lahko v pomoč tudi dejstvo, da je vrhunski šport ekskluziven ter le redkim posameznikom v njem uspe. Potrebno se je zavedati, da zgodnja specializacija ni brez tveganj. Najbolj pogosto pride do socialne izolacije, izčrpanosti, kroničnih poškodb, ter raznih manipulacij s strani odraslih. Težava je, ker se piše le o tistih, ki jim uspe. Množice ostalih, ki jim poškodbe in neuspeh otežijo življenje, ne omenja nihče. Dobro se je zavedati, da zgodnji uspehi niso popolnoma nobena garancija za kasnejši uspeh v športu. Malina trdi ravno nasprotno, ukvarjanje s samo enim športom v otroštvu ni najboljša pot, ki bi vodila med elito. Večina vpletenih v šport se zgoraj naštetih dejstev vsaj delno zaveda, vendar jih v praksi redko kdo dejansko tudi upošteva.

Želim si, da bi se počasi kaj premaknilo. Lokalne tekme bi lahko bile idealna priložnost, kjer bi se najlažje distancirali od pristopa ustvarjanja bleščečih karier talentiranih otrok in njihovih (pre) ambicioznih staršev. Glede na to, da bodo od njih le redki bodoči prvaki, bi bilo vredno razmisliti o tem, da bi lahko taka tekma predstavljala najmlajšim predvsem lepo izkušnjo in dobro popotnico za čas, ko bodo odrasli. Za večino od njih, to ne bo življenje profesionalnega športnika.

Uroš Perko

p.s. V pripravi je strokovni članek, o tipičnih poškodbah mladih plezalcev, ki so podvrženi visoko intenzivnemu treningu. Primeri žal niso več tako redki. Pričujoča kritika organizacije tekem se mi zdi na mestu, tudi kot uvod v to nadaljevanje, saj ravno ta preveč ambiciozen pristop velikokrat neposredno vodi v intenzivnejše treninge. Hkrati pa pripomore k pretiranem poudarjanju zmage pri najmlajših tekmovalcih. Posledično se notranja motivacija prehitro premakne v zunanjo. V višjih kategorijah, ko prva mesta niso več tako samoumevna, je z zmagovanjem motivirane otroke mnogo težje obdržati v športu. Na tak način prelahko izgubljamo talentirane posameznike. Zaradi nepravilnih pristopov pri treningu le-ti ne morejo razviti svojega potenciala v polni razsežnosti ter postati konkurenčni v članski kategoriji.

Kategorija: 
Oznake: 
Deli z ostalimi: 

Komentiranje in spletni bonton

Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.

Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.

Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.

Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.