Kolumna: Nekaj (deset) let nazaj

Objavljeno: 17. Julij 2012 - 16:20
Komentarji: 0 komentarjev

...ko smo bli še mi mladi

Zadnjič smo šli zvečer malo ven in plezalski prijatelj je začel pogovor z ''ampak ko smo mi začeli hoditi v Osp in Črni kal, je bilo vse drugače.'' Za plezajočo mladino naj povem, da tamkajšnje smeri niso od vedno tam, in da je bilo v času mojega (in prijateljevega) prvega obiska v Babni leta 1985 v steni reci in piši šest smeri: Avtocesta, Črni Kamin, Steber jutranje zvezde, Pero, Trzinka, no in še varianta Koki-Tedi in Za gajbo piva, ki jo je zlezel legendarni Sabla. Razen Stebra se nobena izmed njih ni ohranila, ker so jih povozile druge smeri. Pri tem naj povem še to zanimivost, da tudi z Mišjo pečjo tedaj ni bilo kaj dosti boljše. Tri smeri so samevale v njej (Krompirjevi zrezki, Aviaja in Lastovke) in še te so ponujale tehnično plezarijo – z lestvicami. O kakšnem frikanju še ni bilo ne duha ne sluha. Zato pa se je plezalo v veliki steni nad Ospom in za vse stene nad Ospom si dobil tudi legendaren plezalski vodniček izpod peresa Bora Štrancarja, ki bi moral imeti danes pravo zbirateljsko vrednost.

Pomislil sem, da je prijatelj že zapadel v starostno razmišljanje tipa ''ko smo bili pa mi mladi...''. Ker svojih let nikakor ne kaže in je bolj fit kot marsikateri dvajsetletnik in tudi razmišlja zelo mladostno, se mi zdelo nenavadno, da bi začel ''tugovati'' za mladimi leti. Pa je hotel povedat nekaj drugega. ''Zadnjič sem šel v plezališče, pa sta prišla dva mulca, ki niti pozdravila nista in čeprav so bile proste skoraj vse smeri, sta se zrinila naravnost pred mene in mojega soplezalca, ne da bi karkoli vprašala. Mi smo bili bolj vljudni, vsaj do starejših plezalcev. Če smo pa jih poznali in vedeli, kaj so že splezali, pa sploh.'' Malo sem se zamislil. Res je, da smo se takrat med seboj poznali vsi v Sloveniji, ki smo količkaj plezali in se tako v hladnejših mesecih srečevali na Primorskem. Zaradi razmaha športnega plezanja danes ne poznaš skoraj nobenega več in res ne moreš vedeti za vsakega plezalca, poznati njegov plezalski CV in zgodbe iz vertikale. Vseeno pa sva se s prijateljem spomnila, kako sta nek dan prišla v Črni kal Silvo Karo in Janez Jeglič. Štirje smo bili že pripravljeni, da začnemo s plezanjem, pa smo se pred njima ponižno umaknili, da sta lahko začela plezati prva. In fajn se nam je zdelo, da imamo tako dobro družbo in da jo lahko občudujemo pri gibanju v vertikali.

Seveda prijatelj ni mislil, da bi se moral njemu v plezališču kdorkoli umikati, da pa bi se mu kdo ''naguzil'' ravno pred njega, pa tudi ne gre. Bolj je imel v glavi idejo, da smo v tistih časih brali o alpinizmu in športnem plezanju (npr. Guellichove knjige) zaradi zgodb, dejanj in ljudi. Vedeli smo, da se plezanje ni začelo z nami. Z branjem knjig smo se obvarovali dojemanja plezanja kot zgolj telovadne prakse. ''Pa spoštljivi smo bili,'' je še dodal prijatelj in pogoltnil požirek piva. No, manj spoštljivosti je danes precej splošen pojav, ki pa se pozna tudi v plezališčih čeprav še vedno mislim, da je obnašanje med plezalci še vedno na dokaj visoki ravni. Vedno pa se najde kakšen problematičen osebek in z večjo množičnostjo je navadno še kakšen več.

Spomnim se dogodka izpred verjetno skoraj dveh desetletij, ko je tečajnik naše prve zasebne pezalne šole, ki je danes tudi ustanovitelj svoje plezalsko-izobraževalne ustanove oziroma društva, še kot nadobuden mulček stopil do mene in rekel: ''Gospod, a bi mi pomagali prinesti komplet iz stene? Smo ga pozabili gor...'' Debelo sem pogledal, se ozrl, če še kdo stoji za menoj in so mu namenjene te besede, pa sem tam stal samo jaz. Debelo sem pogoltnil. Ne zato, ker bi mi bilo težko splezati do kompleta, ampak mulček me je vikal in malo sem se že zasekiral, da sem pri svojih takratnih približno petindvajsetih letih očitno že malo star. Potem sem videl, da jih je inštruktor naučil, da otroci vikajo vse, ki so od njih starejši, in ko pridejo v plezališče, tudi lepo pozdravijo. Lahko sem se oddahnil...

Fotografije: arhiv Petra Vencel

Kategorija: 
Oznake: 
Deli z ostalimi: 

Komentiranje in spletni bonton

Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.

Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.

Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.

Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.