Kolumna: Marjan Manfreda - Marjon

Prosto plezanje - gorenjska pogruntavščina?

Silvo Karo je nekoč pripovedoval zgodbico, kako sta leta 1982 z Janezom Jegličem poskušala prosto preplezati Rumeno zajedo v Koglu. Ko sta ta najtežji raztežaj pod »propelerjem« preplezala (in tako opravila 3. prosto ponovitev) in nato prišla na gredino, kjer sta začela zvijati vrv, je za njima po isti smeri prišel še nekdo. »A vidva pa kar brez čelade,« ju je plezalec pozdravil. Silvo in Johan sta debelo pogledala. Prišlek je bil namreč – sam.

Kakšnih deset let kasneje so drugi prijatelji na travah, kje izstopi smer DKV v Trapezu, opazili črnolasega in takrat bradatega moškega, ki je prišibal z Velikega Draškega vrha. Menda je imel čisto majhen nahrbtnik, obut je bil v superge. Prijazno je prašal, če so oni plezali DKV, ker jih je lahko nekaj časa dobro opazoval iz stene.

Pogovor je šel menda približno takole:

»E,eee... a vi ste tudi plezali,« so vprašali moji prijatelji.

»Ja, tmle za vogalom...

»Katero smer pa?«

»Centralno v Vlkmu Draškmu vrhu.«

»Kam pa greste pa zdaj?«

»Se mi mudi domu, me kosiu čaka,« je sledil odgovor in so se poslovili. Potem so naokoli spraševali, kdo za vraga takole v supergah posolira krušljivo 600-metrsko klasiko pred kosilom. Začeli smo razmišljat in »krivca« kmalu našli: Marjan Manfreda – Marjon.

In Marjon je bil tudi tisti samotni plezalec, ki je pred tridesetimi leti (točno 22. maja 1982) priplezal za Silvotom in Johanom v Koglu. Zadnjič sva se z Marjonom srečala malo pred novim letom, ko je za potrebe oddaje Slovenski magazin v dežju in popolnoma mokri skali, pri komaj kaj višji temperaturi od ledišča posoliral eno smer (5b, če koga zanima) v plezališču nad Bohinjsko Belo, kjer se sicer doma. Pri 61-tih letih. Malo smo vedrili pod tistimi stenam in pogovor je nanesel na začetke plezanja v Bohinjski Beli. In Marjon je povedal, da je tisto kratko športno smer, ki se danes imenuje »Marjonova poč«, preplezal že leta 1965. In to tako, da se ni prijel v kline. Torej – prosto. Ko je bil star samo 15 let. Danes ima smer po vodničku sodeč oceno 6a/a+ in se spogleduje s sedmo stopnjo po lestvici UIAA.

Za prosto plezanje nekako velja, da so ga pogruntali v Ameriki, na začetku bolj morda zaradi prostomisleče filozoije, ki je ZDA prevevala v tistem času (proti koncu 60-ti let) kot pa zaradi kakšnih športnih vzgibov. Potem smo ga po zaslugi Iztoka Tomazina in Boruta Berganta dobili tudi k nam, čeprav smo ga očitno nevedoč imeli doma že več kot deset let. Pred nosom, v Bohinjski Beli. Bi bilo zanimivo bolj detajlno datumsko pogledati, kdo je pogruntal prosto plezanje. Američani zaradi freethinking plezajočih hipijev ali mi zaradi Marjona, ki je hotel pač videti, če bi se dalo tisto poč za svojo hišo splezat tudi, ne da bi se prijel za kline...

Urban Golob

PS:

Za mlajšo generacijo alpinistov velja namigniti nekaj podatkov, kdo Marjon sploh je. Seznam vseh vzponov bi bil predolg, zato le na hitro:

- leta 1975 je prišel na vrh Makaluja brez dodatnega kisika, kar je bila do Messnerjevga in Habelerjevega vzpona brez kisika na Everest, najvišja dosežena višina

-Na Jugoslovanski odpravi na Everest (1979) je na cca. 8200 metrov preplezal morda najtežjo skalno stopnjo na takšni višini do sedaj. Tako odprl pot jurišnim navezam in pri tem izgubil nekaj členkov prstov na rokah.

-Preplezal številne nove smeri in opravil veliko zimskih ponovitev klasičnih smeri v Julijcih.

- In z Mitjo Koširjem še konec 60-tih let prešibal Zajedo Šit v dobrih dveh urah, za Varianto v Travniku pa sta potrebovala vsega tri ure, ker je bil v kinu na Jesenicah menda en dober film, v nedeljo pa so ga predvajali samo zgodaj popoldne...

Kot sveži upokojenec je dosegel še vrh Daulagirija, malo kasneje pa še Amadablama.

Sicer pa je Marjon o napisal tudi knjigo Ledeno sonce. Po vsem napisanem bi morala biti v naslednjih tednih izposojena iz večine knjižnic...

Naslovna fotografija: arhiv Marjan Manfreda