Kolumna: Deštin*

Zakaj je meja med biti ali ne biti za vsakega drugačna?

Pred dvema letoma sem šel s Tonetom Škarjo v hribe. Prvič odkar se poznava. Fotografirat sem ga moral za alpinistični koledar in namenila sva se proti Kamniškemu Sedlu. Hotel je, da grem s svojim tempom naprej, in da ga počakam pri koči, preden bi šla plezat in slikat v Brano. Pa se mi je zdelo prav, da greva tudi do sedla skupaj. In prav sem imel. Kmalu sem za seboj zaslišal požvižgavanje in brundanje melodij, kar ne bi pripisal slokemu in strogemu odločnemu možu, ki sem ga do takrat vedno poznal le v zlikanih hlačah in po možnosti s kravato nekje v pisarnah PZSja. Nekaj njegovih hudomušnih pripomb me je še dodatno presenetilo. Prišla sva blizu Pastircem. Tam se je Tone ustavil, pokazal na drevesa v svetlem listnatem gozdu in rekel: ''Ko sem šel prvič na Kamniško Sedlo, so bila ta drevesa še grmovje.'' Kaj vse se zgodi v desetletjih, odkar majhna rastlina postane pošteno drevo? In nenazadnje, koliko mrzlim zimam, plazovom in drugim neprilikam so ta drevesa v svojem življenju morala kljubovati?

Med hojo na Sedlo sva se s Tonetom odločila, da bova fotografije naredila na Šiji Brane, grebenu, ki se vleče s sedla naravnost na Branin vrh. Za Šijo sva se odločila tudi zaradi tega, ker sva ugotovila, da je bila ta smer tako njegov kot tudi moj prvi alpinistični vzpon. Tone se ga je lotil s prijateljema, nekega prvega maja sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo razen kopne razi grebena vse polno snega. Čeprav niso imeli ne prave opreme in tudi ne znanja, se je njihova dogodivščina na vzponu in sestopu iztekla srečno, da o pustolovščini naslednjega dne, ko so po trdem snegu (seveda brez derez in cepinov) uspeli prečiti severno pobočje Brane, se povzpeti na Tursko goro in nadaljevati naprej proti Kokrškem sedlu, niti ne govorim. Sam pa sem prvič plezal Šijo pri svojih devetih letih, ko sem več časa preživel v bolnišnici kot doma in je bil takšen izlet prava tridnevna odprava. Ker sem vzpon opravil z očetom, alpinistom, varnost pri plezanju seveda ni bila vprašljiva. Veliko bolj kot pri tem mojem prvem alpinističnem vzponu pa je sreča odigrala veliko vlogo pri mojem zdravljenju. Poleg drugih stvari mi je tudi ona pripomogla, da sem se nekako zrinil skozi šivankino uho in tako po nekaj letih napornega zdravljenja hodil v bolnišnico samo še na preglede, kasneje pa tudi to ne več.

Preden sva vstopila v Šijo, sva se s Tonetom ustavila pri koči. Nekaj ljudi se je hotelo slikati z ''legendo slovenskega alpinizma in sivo eminenco našega odpravsrtva'', kot je Toneta imenoval nek možakar pred kočo. ''Že bolj bela eminenca,'' je med sproščenim smehom rekel Tone in poziral s planinci.

Na to turo s Tonetom sem se spomnil pred nekaj tedni, ko sva z Mihom Zupanom plezala novo smer v Prisanku. To je bil dan, ko je vse teklo kot po maslu. Šlo je še boljše, kot sem smel pričakovati. Uživanje v plezanju in družbi. Samo ena stvar je nekako visela v zraku. Bila je namreč prav četrta obletnica Pavletove smrti. Ne da bi bil zaradi tega nesproščen, ampak vseeno. Najprej pomisliš na prijatelja, na skupne dogodivščine in potem se v takšnih trenutkih nehote spomniš še na večino drugih plezalskih tovarišev, ki jih ni več tukaj. ''A veš koliko jih je?'' mi je zadnjič rekel Janez Skok, ko je pogovor na njegovem vikendu čisto naključno nanesel na to temo. ''Pri meni za cel avtobus.''

Ko sem potem s Prisankovega grebena sestopal skozi okno proti Erjavčevi koči, sem se spomnil, kako čuden mesec je bil takrat pred štirimi leti. Najprej je odšel Pavle, dva tedna za njim je po dolgi bolezni umrla žena mojega dobrega prijatelja in soplezalca, in nato sem samo večer pred mojim odhodom na odpravo v Nepal izvedel za nesrečo Miha Valiča na Čo Oju. In končno: Ko smo takrat s Tadejem in Polijem samo teden dni po Mihovi nesreči hoteli leteti iz Katmanduja v Luklo, smo zamudili prvi jutranji polet, za katerega smo imeli karte. V hrbet smo ravno še videli zadnje potnike za naše letalo, ki so odhajali k avionu skozi letališka vrata. Zaprla so se tik pred nami. Pa se nismo se preveč sekirali. Vedeli smo, da gremo lahko pač na naslednje letalo, a gva ni in ni bilo. Tistega dne so bili vsi nadaljni poleti v Luklo namreč odpovedani. Nekaj časa smo še čakali, poslušali nerazumljive objave, ki so odmevale po veliki čakalnici Katmandujskega letalšča, potem pa se slabe volje vrnili v hotel, kjer so nas receptorji sprejeli kot velike zmagovalce. Bili so resnično veseli, da so nas videli. Hitro so pogruntali, da nam ni bilo prav nič jasno in povedali so nam: Prvo jutranje letalo, na katerem bi morali biti tudi mi, je zaradi megle zgrešilo pristajalno stezo v Lukli in vseh 18 potnikov ter članov posadke je umrlo.    

''Zakaj imajo nekateri lahko kar naprej popravne izpite, drugi pa te možnosti niso imeli', se je tistega dne po vzponu po Šiji na vrhu Brane vprašal Tone Škarja. Tudi sam sem se spomnil na to Tonetovo vprašanje, ko sem se letos na stojiščih nove smeri sredi Prisankovih plošč spominjal svojih plezalskih prijateljev, ki so se ponesrečili v gorah. Pomanjkanje sreče? Zgolj smola? Usoda?

Izbira imena za novo smer, ki sva jo z Mihom letos preplezala v Prisanku, ni bila težka. Ob razmišljanjih o različnih usodah plezalskih poti se je ime pravzaprav napovedovalo kar samo. Z Mihom sva lepo smer čez bele Prisankove plošče imenovala ''Deštin''.

Urban Golob

Naslovna fotografija: Urban Golob

*Deštin v primorskem narečju pomeni usodo.