Pogovor z Domnom Škoficem - Iskalec dnevnih zmag

Objavljeno: 24. Maj 2017 - 10:26
Komentarji: 0 komentarjev

Domna Škofica ni potrebno posebej predstavljati. 23 letni zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala v letu 2016 prihaja iz Radovljice. Njegov največji skalni dosežek je smer Thor’s Hammer v Flatangerju na Norveškem z oceno 9a+. Domen si že dolgo želi postati tudi olimpijski prvak. Poglejmo, kateri dejavniki so pomembni na poti do olimpijskega zlata.

Z Domnom se je pogovarjal Matjaž Jeran "Jerry". Intervju je besedilno očiščen, a le prva tretjina; preostanek za pristen občutek ostaja izven okvirov klasične pravilne slovenske besede. Tako kot Domen. Intervju sta avtor in Domen posnela v starem radovljiškem centru ob pitju metinega čaja. Besedilo je bilo urejeno po dveh izpraševalčevih treningih v Podvinu. Za glasbeno podlago k branju Jerry priporoča naslednje: Anoushka Shankar, Land of Gold, live at Gastonbury 2016.

Domen Škofic: "Iskat moraš dnevne zmage, dnevno si moraš hranit dušo."

Domen, ne bom te vprašal, ali bolje kuha Janja ali Joži (mama) ;). Ali drži, kot to pove oče Pavel, da je ni gostilne oz. slaščičarne, ki bi imela boljšo hrano, kot jo na mizo postavi mati?
To je res ja. Tako kot mami kuha in peče slaščice, ni nikogar. Že od nekdaj jo nagovarjam, pa drugi tudi: »odpri slaščičarno, kva zej une majce rišeš!« Ko grem ven jest, vidim, da ima res talent. Tudi vsi ostali so zelo veseli, ko spakira malo več za sabo.

Ali prehrano jemlješ vsaj 25% tako resno kot trening? Kolikšen je delež prehranskih dopolnil, vitaminov, beljakovin…?
Jem, kar mi paše. Vedno bolj ne maram sladkih pijač, tudi sicer ne maram sladkorja. Moja večja slabost je čips oz. druge slane stvari. Sicer pa rad jem zelo raznoliko, rad imam solato in sadje, pa meso. S prehranskimi dopolnili se še nisem začel ukvarjat, upam, da mi nikoli ne bo treba; čeprav verjamem, da prehrana lahko pomaga. Čutim pa, da lahko s samim treningom še veliko naredim. Ko bom videl, da se je ustavilo, bom poizkusil tudi s tem.

Vemo, da je bila prvina plezanja stradanje, znane so zgodbe o dekletih, ki so pristale na infuziji… Kako ti gledaš na to, se odrekaš in si praktično vseskozi lačen, kot je povedal skakalec Robert Kranjec?
(smeh) Jaz sem vedno lačen, ampak tudi veliko pojem. Res ne pazim. Verjamem, da če cel dan plezam oz. treniram, se ne morem zredit.

Na treningih ješ…
Banane, oreščke, kako čokoladko, zategnem kak Red Bull.

Sendviči?
Kruha pa res ne, včasih sem ga, ampak zdaj pa bolj natural. Mogoče pa res tukaj bolj pazim. Rad jem stvari, ki zrastejo, ki niso 100x predelane.

Koliko se ukvarjaš s strokovno literaturo, raziskovanjem pravilnih pristopov sam? V preteklosti si veliko delal samostojno in prisluhnil reprezentančnim trenerjem tokom reprezentančnih treningov. Bi lahko rekel, da se je sodelovanje s plezalnimi trenerji stopnjevalo?
Definitvo sem se veliko naučil skozi leta, zamenjal sem veliko trenerjev, od vsega sem velik potegnil. Pomagalo mi je to, da sem bil sam, da sem premlel vse te stvari, jih postavil na pravo mesto in videl, kaj meni najbolj ustreza. Verjamem v to, da če sam do nečesa prideš, dlje cajta ostane v teb. Če si na tekmi znaš une občutke za nazaj najdt sam… Sej so mi že razni trenerji pomagal pred tekmo, prej ko sem bil mlajši: »ej sej bo u redu, dobr si naštiman…,« sam nekak nikol nisem verjel tem besedam. Se mi zdi, da ženske to z lahkoto nardijo. Pr men je pa tko, da sm mogu vedno na svoji koži začutit. Ja, to je najbolj špilal pr men.

A bi potem lahko rekel, da nisi stopnjeval sodelovanja s trenerji, da se še vedno bolj držiš svojih načel oz. načinov treninga?
Najbolj sva se zadnja leta zaštekala z Romanom Krajnikom, največ sem od njega odnesu, takrat se je začel tud preboj v svetovni pokal. Ful zaslug dam njemu. Zdej, ko se je reprezentančno vodstvo zamenjalo, sem spet začel bolj na svoje, delam pa s kondicijskim trenerjem Dejanom Lenartom. Poleg plezanja je zlo pomembno še kej drugega, ker ko začneš pri plezanju rint v neke specifike, je fajn, da ti kdo pokaže še kej drugega, se mi zdi res ful koristno.

Kdo so trenutni trenerji – mojstri slovenske plezalne reprezentance in kakšna je frekvenca reprezentančnih treningov?
Zdej se dobimo enkrat, maks dvakrat na teden, se mi zdi, da se tud zdej super dela, ampak verjamem, da se mora neko zaupanje vzpostavit. Vsaj jaz tako na to gledam. Tudi pri Romanu sem takrat rabu par let, da sem mu začel zaupat. Pr men je vedno tako. Reprezentančne treninge več al manj jemljem, ko se dobim z ostalimi močnimi fanti, pa skupi plezamo kolegi. Se mi zdi, da iz tega ful potegnem, se gledaš in se naučiš, ko je nekdo nek gib bolš naredu, razmišljaš al bi tud ti tko ohka naredu, al bi skompenziru, al to res mogoč pr men ne funkcionira. Te stvari so mi na skupnih treningih res koristle, da pa mi je še kdo kej povedu, mi je pa definitivno pomagal, ker sam sebe v določenih trenutkih ne vidš najbolj.

Je kdo specializiram posebej za kater segment treninga, za kondicijo, tehniko, za bolderje, težavnost?
Trenutno ne, dela se skupi. Vsi zej boldering na začetk leta žuljo. Zej jest ne vem, osebno jest, če ne bi bolderjev treniral, če bi se res skoncentriral samo na težavnost, bi v začetku leta ful na bazi delal, pa bi se kasnej bolj bolderingu posvetu. Jaz ne bi tko delal, kot se dela zdej. Večina pa tko dela. To je moje mnenje – kdor bo ta intervju bral. Če ne bi letos tekmoval obojga, bi začetek leta ful na bazi delal. U štartu bi šu za nekaj cajta v skalo, pa tam čimveč smeri zlezu, potem bi delal čist na klasični kondiciji, pol bi šu nazaj v gym, na konc bi probal pa pilt power pa specifične gibe pred samo tekmo. Se prav maksimalno moč, ker zdej tud na težavnosti nikol ne pride do tega, da bi te navil, ker je blo preveč gibov, ampak te enostavno pobere al pa navija sam v eno roko, zarad tega, ker si en grif mal narobe zadel. In res nikol ne padeš, ker bi te navil, saj pr men se tko dogaja. Vzdržljivost sem vedno imel. Bolj je bil problem v neki specifični moči. Al pa me je pobral, al pa neke tenzije nisem mogu držat, morda prešvoh core (op. p. trup), al pa karkol, mogoč predolg gib. Zadnja tri leta, od kar se mi je v svetovnem pokalu začel ful dogajat, sem med samo štrik sezono več al manj bolderje plezal. Pa sem bil bolj vzdržljiv kot kadarkol. Sicer ne na dolgi rok, ampak za un en šuš pa ja, za smer ali dve na dan, sem pa lahko več gibov naredu, več težkih zapored.

Sodeluješ s strokovnjakom za kondicijski trening, kako to poteka?
K njemu grem trikrat na teden, sred februarja sva začela. Ponavad zjutraj naredim še svoj trening na steni, nato pri njemu 1,5 do 2h ne mirujem. Med določenimi vajami na treadmillu (op.p. tekaška steza) laufam in se med tekom spočijem, kar je dobra baza; telo se je navajeno spočit, medtem ko dela. V osnovi piliva neke stvari, ki mi res ne grejo. Npr. res mam probleme z nogami. So čist prešvoh, zlasti pri bolderingu mi navzkriž hod slab odriv, ko se je v plati treba na eni nogi dvignt, to me dostkrat štrafa, tud zdaj v Meiringenu (op.p. nedavna balvanska tekma za SP), ko mi je zmanjkalo do polfinala. Dnevno mi dosoli treninge – ko ravno mislim, da sem neki zmagu – da se skoz matram. Se bo pa to pred tekmami vsekakor zmanjšalo. Zdej to poizkusno počneva. Rekel sem si, ajde gremo probat neki novga. Letos ni svetovnega prvenstva. Verjamem tudi, da se bo to šele naslednje leto poznal. Sicer pa pri določenih stvareh že čutim konkreten napredek. Zlasti za moje noge pa trup se pozna. Gibe znam delat na drugačen način. V glavnem delava na TRXu, pa na neki mašini, k dela na principu elastik, sam da je konstantna sila, reče se ji Keiser.

Ali obstajajo bistvene spremembe v tvojem pristopu glede na prejšnjo sezono?
Moj klasični trening ostaja enak. Moj plan ostaja tak: mel sem plan, ampak v bistvu nisem mel plana. Jaz po vsaki tekmi zanaliziram, kaj mi je manjkal, kje so ble šibke točke in to potem pilim. Vedno sem delal tisto, kar mi ne gre in pri tem še vedno vztrajam. V osnovi delam enako kot prej, to s kondicijo pa je le še dodatna stvar.

Poškodba hrbta te je lani posedela za več tednov, kako si trenutno, kaj delaš kurativno/preventivno, odkar si imel težave s hrbtom?
To se mi je začel dogajat konec leta 2015, ko sem začel čutiti konstantne bolečine v hrbtu. Mislil sem, da je muskelfiber oz. da sem pač preteral. Ampak se s časom ni uredil. Bolel me je po dnevih počitka. Šel sem na preglede, in ja – povedal so mi, da zgoraj sem se razvil v deca, spodaj sem pa še kar 10 let star. Posledično mi krivi hrbtenico, ker nisem sorazmerno razvit. Samo plezanje razvije zgornji del hrbta, tudi sam sem zadnja leta začel delat bolj na moči, mogoče mal preveč ročkanja, kjer izključiš spodnji del. Tudi s tega vidika sem se odločil za bolj raznolik trening, da se mi telo popravi, in dejansko so bolečine izginile. Dodatno sem si zdej zagotovil fizioterapevtsko pomoč, redno hodim delat preventivo k Juretu Bornšku, v center zdravja AS.

Ti pot predstavlja veliko nevšečnost, kje se dobivata za kondicijske treninge z Dejanom? Happygym je v Ljubljani, doma si v Radovljici.
Ponavadi oboje naredim hkrati. Sicer pa sem načeloma trikrat, štirikrat tedensko v Ljubljani, da grem na vojsko, na Red Bull, tko da pač – šiht.

Te obveznosti s sponzorji so tedenske?
Ne, na Red Bull sicer grem dvakrat tedensko, da se zmenimo za naprej. Ja, se kar dogaja. Redno sem aktiven na družabnih omrežjih.

Sledilo bo nekaj klasičnih vprašanj o treningu. Kako pogosto treniraš?
Zdej sem zmanjšal, včasih sem delal tudi sedem treningov skupaj, zdaj delam po dva, tri treninge skupaj, čemur sledi dan počitka. Zadnje čase na dan počitka naredim trening pri Dejanu, tko da mogoče cel teden ni pavze. Vsak dan sem nek del telesa uničil, mal pokompenziral stvari. Ja lahko bi rekel, da na steni naredim manj treninga, ampak po urah je pa še vedno isto.

Koliko časa trajajo treningi?
Šestkrat tednsko sem na steni nekje tri ure. Kondicija trikrat tedensko, še dodatni dve uri.

Kaj pa campus?
Ko rečem stena, je mišljen campus. Za začetek sezone čutim, da je to najboljše za moč prstov. Kasneje, ko se bližajo tekme, je več plezanja, da se naučim uporabljat to moč. Ker največkrat sem se na campusu res noro počutil, potem pa nisem znal plezat. Zdej recimo ne delam campusa (op.p. pogovarjala sva se 13. aprila 2017). Ker zdej z nekim ročkanjem ne bom nekega preskoka v moči prstov naredil, zdej je treba izpopolnit vse, da deluje pri plezanju na steni.

Ročkanje se zdi zelo pomemben del treninga, poleg campusa?
Vsekakor, sploh ker se dostikrat zdi, da je problem pri campusu, ker si vseskozi naravnost, pri ročkanju pa je trup vseskozi napet, zlasti ko si daješ čudne pozicije. Včasih sem si mislil: oh kako čudno ročkalico je nekdo sestavil, ampak ne – bolj je čudaška, boljša je. Res te presenet, kakšne stvari lahko poročkaš, recimo na stran obrnjene grife. Moment, lega telesa.

Se ti zdi tehnika plezanja pomembna, koliko se ji strukturirano posvečaš in kako?
Kar sem se res lotil, so skoki; to sem si sestavil in žulil… Še vedno sem mišljenja, da ko začutiš, da to pa ne bo šlo, kar si sestavil, si poizkusiš naredit malce lažje, da komaj narediš, potem poizkušat delat težje variante istega gibanja. Podobno stvar vedno težje. Ampak vedno v novem balvanu. Ker neki, kar res ne morem, je ponavljat iste smeri. Motiviran sem le za novo stvar, z izjemo v skali.

Motivacije ti nikoli ne zmanjka?
(op. p. se mu kar posveti iz oči, res z žarom) Nikol ne zmanjka, vedno maš nove kombinacije na steni, posledično sem vedno motiviran.

Na primer, danes?
Sem vstal ob 6h, pojedu zajtrk, ob 7h začel trenirat, ob 10h sem bil v Ljubljani. Ob 14h na kondicijskem treningu. Pol pa neki pojest in na kavč odpisovat.

Kje najpogosteje treniraš?
Večinoma v Podvinu.

Kaj misliš o olimpijskem formatu? Slišali smo, da če si dober v dveh disciplinah, ni toliko skrbi glede tretje in da ne gre za seštevek, ampak za zmnožek rezultatov?
Ja zmnožek, zgleda enako kot pri kvalifikacijah težavnosti; npr. vrh v eni smeri in da si bil edini na vrhu, hkrati pa se ti v drugi smeri povsem ponesreči, si še vedno med prvih deset; eksponentno se povečujejo točke, manj kot jih imaš, boljši si. Na OI bo enako, če si v eni, al pa še boljš, v dveh disciplinah res dobr, ni za skrbet za ta tretjo.

Kako boš treniral zanj? Hitrost?
Jaz osebno res ne maram hitrosti. Pa ne zato, ker ne bi bil hiter, lahko sem hiter. V duelu mi gre, zdej v Sočiju sem bil drugi, pa je bla dobra konkurenca. Sam to je men skregan z logiko, vedno isto smer drgnt. Smer je lahka, če bi smer otežil, vedno drug naklon, bi se to z veseljem šel. Ker jaz plezam zato, ker mi je fajn, ker uživam; da bi pa začel trenirat nekaj, kar mi ni všeč, da bi zdaj nekaj samo zaradi OI delal, je tko nekak, kot da bi zdej začel plavat. Ja, vedno mi je glavno veselje – če ni veselja, potem ni nič. Ne bom pa nikoli rekel nikoli, ker mogoče mi pa zapaše. Tudi hitrost sem dve, tri leta nazaj že tekmoval, na svetovnem prvenstvu, pa ni blo tako slabo. Prvi poizkus je bil 11.7 sekunde, kar ni slabo, bi se dal precej izboljšat. To je men zabavno enkrat na tri tedne. Ne pa redno. Bil bi sicer super trening za eksplozivnost, koordinacijo. Sam ne isto smer.

Tehnično gledano, morda hitrost plezanja pri štriku? Če se naveževa na Ondro, on pleza res hitro.
Adama vsi vidjo, da pleza hitr, čeprav to sploh ni res. On ma ritem, česar pa večina nima oz. ne zna. Večina se zanaša na moč, on pa pleza z ritmom. Zato zgleda hitro, on že v gibanju ve, kater gib bo sledil, on se postav in eksplodira dalje, niha. Tudi z njim smo že tekmoval hitrost, pa ni hitr, ampak duel pa res hara. Se strinjam, to je res pomembno, in to s treningom hitrosti dobiš. Ampak ne v vedno isti smeri. Dobit moraš ritem v čudnih, vedno novih gibih. To pa treniram. Dostikrat grem težko smer čimhitrej – z vajo prideš do ugotovitve, da če dobro vizualiziraš, lahko dosti stvari prehitiš, da te ne navija. Res dobra stvar. Ampak deluje tudi drugo, ker tud Adama je dostikrat povozil, da je plezal preveč ritmično. Pri plezanju ni pravila. Preveč se prilagajat neki stvari in zgubljat svoj talent, to ni cool.
 

Preberite si celotni intervju

Kateri so Domnovi letošnji tekmvalni cilji, projekti in še mnogo drugih stvari povezanih z njegovimi treningi ter načinom življenja, si lahko preberete v celotnem intervjuju na spletni strani Plezalnega centra Ljubljana.

Besedilo: Matjaž Jeran "Jerry"
Foto: Bram Berkien

Kategorija: 
Oznake: 
Deli z ostalimi: 

Komentiranje in spletni bonton

Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.

Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.

Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.

Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.