Friko intervju: James Kassay

»Plezal bom do konca življenja, v to sem prepričan.«

James Kassay je avstralski plezalec, ki v svetovnem pokalu tekmuje v balvanskem plezanje. Vedno je nasmejan in na obrazu se mu vidi, da je v plezanje zaljubljen in uživa v tem kar počne. Povedal je, kako je s plezanjem v Avstraliji in zakaj mu je Slovenija tako pri srcu.

V svetovnem pokalu ni veliko avstralskih plezalcev, kako ste začeli plezati?
S plezanjem sem začel pri desetih letih. Starši so mi ponudili, da začnem trenirati nogomet ali da grem v lokalno telovadnico poskusit plezat. Šel sem na plezanje in se zaljubil. Takoj ko sem šel prvič plezat, sem postal odvisen. To je bilo 19 let nazaj in tega nikoli nisem obžaloval.

Plezate torej že zelo dolgo časa, kaj je najljubši trenutek vaše kariere?
Ne morem izbrati le enega. Veliko plezam zunaj, v telovadnicah in tekmujem. Imam lepe spomine na skalo, odvisno od vsakega potovanja posebej, balvanov... Navdušen sem nad Rocklands v Južnoafriški republiki, nad plezanjem doma v Grampians, je bilo pa tudi lansko leto v svetovnem pokalu izjemno uspešno, nad čemer sem prav tako navdušen. Priti v finale je res dober občutek.

Včasih nekateri avstralski ljubitelji plezanja spremljajo tekme svetovnega pokala preko spletnega prenosa tudi sredi noči. Mislite, da je plezanje v Avstraliji popularno? Kaj pa drugje po svetu?
Mislim, da je plezanje po svetu popularno in priljubljenost raste tudi v Avstraliji. V primerjavi z Evropo je to pri nas sicer precej mlad šport, ampak mislim, da ima še veliko potenciala, da šport pri nas še naprej raste in se razvija.

Če grejo plezalci na potovanje v Avstralijo, kam bi jim priporočali, da gredo plezat?
Nekoliko sem pristranski, ampak mislim, da je v Grampiansu najboljše. Tam so odlični bolderji, poleg tega pa tudi »Taipan wall«, če si želijo plezati dolge smeri, oboje je spektakularno. Prav tako je dobro v New South Walesu in v Blue Mountains. Vsekakor je Avstralijo vredno obiskati.

Tekmovanja svetovnega pokala v plezanju se vedno bolj širijo – S Amerika, Azija, Evropa, ... Mislite, da je možno, da je tekma svetovnega pokala v Avstraliji v bližnji prihodnosti realna možnost? Sami bi si tega gotovo želeli?
Zaenkrat je to v Avstraliji še precej nov šport, se še razvija in uradno še ni priznan kot šport, zato še ni tako prepoznaven. Nekoliko smo zaostali, ampak lovimo priključek, tekma svetovnega pokala je zagotovo nekaj, na kar ciljamo. Mislim, da bi v naslednjih petih letih to nekaj, kar bi lahko dosegli in nekateri se že ukvarjajo s tem in delajo na tem, da bi se to zgodilo, tako da upam, da nam bo uspelo.

Ker nimate tekmovanja na domačih tleh, kje potem najraje tekmujete?
Mislim, da je škoda, ker v zadnji sezoni (2014) ni bilo tekmovanja tu, ampak najraje tekmujem v Sloveniji. V Log Dragomerju sem bil leta 2013 prvič v finalu, tekmovanje je bilo super in sem res užival. Kar se pa tiče zadnje sezone – Kanada. Verjetno je bilo tam najboljše občinstvo, atmosfera je bila spektakularna, užival pa sem tudi v Münchnu na svetovnem prvenstvu. So plusi in minusi na vsakem tekmovanju, ampak večinoma je na vseh v redu.

Ste torej pogrešali tekmovanje v Sloveniji?
Zagotovo. Moja sploh prva tekma za svetovni pokal je bila v Sloveniji nekaj let nazaj, kar je bilo zame nekaj posebnega. Poleg tega pa leta 2013 še prvi finalni nastop, prav tako v Sloveniji, tako da še en izjemen dogodek. Tako da je res škoda, da v letu 2014 tam nismo tekmovali.

Kaj so vaši načrti v naslednji sezoni?
Nisem se še odločil. Navdušen sem nad plezanjem v skali, želim si več plezati zunaj. Bomo videli. Nisem več tako mlad in telo potrebuje nekoliko več časa, da dobi nazaj moč. Veliko časa mi vzame tudi vodenje plezalne stene in težko je oditi za celotno sezono.

Nameravate ostati v plezanju tudi po koncu tekmovanja? Morda kot trener, na tekmah tudi snemate Claire Langmore (avstralska tekmovalka) ...
Ja, zagotovo bom ostal v plezanju. Kot sem dejal, od plezanja sem odvisen. Jaz plezam, moja zaročenka pleza (Claire Langmore), prav tako tudi moja starša. Plezal bom do konca življenja, v to sem prepričan.

Se ukvarjate še s kakšnim športom poleg plezanja? Kot otrok ste se odpovedali nogometu...
Mislim, da me popularni športi nikoli niso privlačili. Nekaj sem se s športom ukvarjal v šoli, malo nogometa, ameriškega nogometa, ... Nikoli nisem zares sodeloval v kakšnem drugem športu, zame je bilo plezanje vedno na prvem mestu.

Bi rekli, da je plezanje vaša služba ali hobi?
Oboje. Ko sem športnik na tekmah, poskušam biti čim boljši, tekmujem, ampak tudi ko nisem na tekmah, plezam v prostem času, zase. Plezanje v telovadnici, v skali ali na tekmah ... Plezanje je moje življenje.

Kako naporna so vsa potovanja med sezono. Čakate na lete, vozite se z avtobusi, letali ...
Je kar naporno. Za pot iz Avstralije na svetovno prvenstvo v Münchnu smo potrebovali okoli 30 ur. In to je bil let samo z enim postankom. Šli smo iz Melbourna v Abu Dhabi in potem v München. V primerjavi z ostalimi, bi rekel, da je to še ena izmed lažjih in manj napornih poti. Svetovni pokal je lani trajal 10 tednov. V tem času ne moreš iti domov, živiš »iz kovčka«, potuješ od motela do motela ali od šotora do šotora. Vzame veliko časa in je včasih res utrujajoče, ampak to je odločitev, ki smo jo sprejeli. Nismo prisiljeni biti tu (na tekmah), tukaj smo po lastni izbiri in mislim, da se ne smemo pritoževati. Te pa zagotovo utrudi in lepo je potem priti domov.

Mislite, da imate v Avstraliji bodoče plezalne zvezde?
Zagotovo. Imamo nekaj mladih plezalcev, ki so zelo talentirani. Nekaj sem jih tudi treniral na naši steni in zanimivo bo videti, kaj se bo dogajalo v prihodnjih letih.

James Kassay, hvala za vaš čas in vse dobro v prihodnosti!

Tekst in fotografija: Mojca Breskvar.