Boris Čujić - Friko intervju

Borisa Čujića lahko štejemo med legende hrvaškega plezanja. Na hrvaškem ni plezališča, kjer ne bi pustil svojih sledi.

Toda ne samo Paklenica in športno plezanje nasploh, Čujo – kot ga kličejo plezalci – je plezal tudi v velikih stenah po svetu, od Alp do Južne Amerike. Boris Čujić je uspešen tudi v poslu. In ker se pri Čujotu vse vrti okrog plezanja, je tudi posel – kakopak – plezalski.

Čujo, najprej –sicer z malo zamude – čestitke za petdeseti rojstni dan. Si mislil, da boš toliko časa plezal, ko si začenjal s tem športom?

Mislim, da ja. Že na začetku sem vedel, da je to tisto pravo, in da nikoli ne bom prenehal. Vsa ta leta plezam z enako intenzivnostjo – vsak vikend, pa tudi med tednom. Motivacija je visoka, menjajo se samo cilji in ideje.

Potem ti čestitamo še za novo smer v Anića kuku »50 and life to go«. Lahko malo komentiraš ta vzpon?

Mislim, da Matan (Ivica Matković, op.p) in jaz že štiri leta nisva splezala ničesar novega. Ne v Paklenici, pa tudi drugje ne. Zadnje čase spremljam sina na treningih in tekmovanjih in sem tako v glavnem v plezališčih. Začutil sem pomanjkanje visenja na stojiščih, čakanja, negotovosti, če sva s soplezalcem zadela pravo linijo, pogledov. Ko se je približeval moj rojstni dan, sem si rekel, da morava ob tej priložnosti narediti še eno smer v Anića kuku. Zadnja je bilUltimate fight, ki bi morala biti zadnja borba. Mislil sem, da ni več logičnih možnosti za nove smeri v Anića kuku. No, potem sem opazil nekaj linij v severni steni, ki je manj obdelana. Zaželel sem si vzpona okoli 50. rojstnega dne in hotel sem posneti tudi mali filmček o tem (nikoli ne veš, ka bo prinesla prihodnost...).Seveda je moral biti soplezalec Matan. »Ukazal« sem mu, da ni opravičila, če ne pride. On sedaj pleza manj, pravzaprav skoraj nič, ima druge stvari. Prijatelj Marko Kulaš je že davno obljubil, da bo posnel kakšen vzpon in tako smo se tradicionalno dobili pri Dinku (je pa Matan zamudil za celo uro...). Kot v dobrih starih časih. Smer je pa lepa, ne pretežka, tudi skala je dobra za severno steno.

Prihajaš iz Zagreba. Kje in kako si se navdušil nad plezanjem? V tistih letih to na hrvaškem ni bil ravno priljubljen šport...

Pravzaprav sem bil pravi frik (dolgi lasje in to...). Lovil sem eno punco, ki je šla na planinsko šolo in sem se zaradi nje vpisal na tečaj. Tam je bilo predavanje o alpinizmu in mi je bilo všeč. Ostal sem v PD Velebit, punca pa je šla in to je to. Potem je steklo. Na začetku klasični alpinizem, veliko plezanja na Kleku, Paklenica, Julijci, Alpe. Veliko sem plezal s svojim prvim pravim soplezalcem Srečkom Meićem (klasične in tehnične smeri po Paklenici in v Alpah). Ko je on prenehal, sem se preusmeril bolj v športno plezanje in v daljše športno plezalne smeri. Veliko sem prihajal v Osp in tam sem bil kot doma. Zato sem veliko plezal s Slovenci, z Gučkom, Kavzarjem, Lukičem, Švabom, Kalanom. Skozi ta druženja in skupna plezanja sem precej napredoval. V Sloveniji je bila scena, pri nas pa plezanje ni bilo priljubljeno in težko je bilo dobiti soplezalce. Danes je drugače.

Kako sta se spoznala z Ivico? On je pravi Dalmatinec, iz Splita...

Na začetku sva bila velika tekmeca na tekmovanjih. Tako sva se spoznala. Potem naju je Narodni Park Paklenica angažiral, da opremiva smeri v kanjonu. Prva večja smer, ki sva jo skupaj naredila, je bila Sedmi kontinent v Debelem kuku...

Zaradi svoje dejavnosti v Paklenici sta zelo znana. Nista bila tudi rangerja?

Nisva bila ravno rangerja, čeprav sva delal »svašta« eni stvari. Takratni direktor narodnega parka je spoznal, da bo opremljanje smeri s svedrovci privabilo plezalce v Paklenico. V Narodnem parku so imeli tudi menili, da morajo biti vse smeri varne. In predvsem so naju angažirali, da opremljava smeri s svedrovci, da menjava varovališča, delava nove smeri, popravljava poti. Sproti sva bila še reševalca in vodnika po nekaterih smereh. Naredila sva osnovo tistega, kar Paklenica danes je, pa če je to ljudem všeč ali ne. Bilo je kar nekaj kritik, predvsem iz Slovenije, da je preveč smeri preopremljenih. Ampak v parku som se odločilin za varnost (in za masovnost seveda, ampak Starigrad od tega živi). V nekem trenutku, ko sva midva že končala s svojim delom, je nastala nevarnost popolnega prevrtavanja že obstoječih smeri (preveč klinov, npr., v Jenjavi), proti čemer sem bil tudi sam. To so na srečo ustavili. No, ko pa vidiš, da 95% plezalcev pleza opremljene smeri, je odgovor jasen. Tudi ko kritiki pridejo v Paklenico, plezajo preopremljene smeri...

Kako pa je z drugimi plezališči na Hrvaškem? Mislim, da si veliko opremljal nove smeri tudi drugod...

Plezal sem po vseh plezališčih in delal veliko smeri tudi izven Paklenice. Zadnje čase je hit Istra. Tako rekoč vsak teden opremim eno novo smer v Buzetskem kanjonu. To je zdaj nekako moje »delovno mesto«. Odlični so tudi Dabarski kuki in okoli Splita je zdaj veliko novih odličnih lokacij, od katerih bi predvsem izspostavil Klobuk na Mosorju. Tam veliko delajo lokalni plezalci. Zdaj se je pojavil še Lošinj... Otoki nudijo še veliko možnosti, prav tako južna Dalmacija. Odlična možnost za plezanje je tudi na Korčuli, je pa še brez smeri...

Če so moje informacije pravilne, si bil v Paklenici tudi v času vojne. Zato, ker si dober poznavalec teh krajev? To je morala biti precej drugačna izkušnja...

Niti ne. V tem času sem bil v najboljši plezalni formi in sem tekmoval v svetovnem pokalu. Država mi je dovolila tekmovati zaradi promocije Hrvaške preko tekmovanj. Na začetku sem res sodeloval pri dveh akcijah reševanja prebivalcev ampak nič drugega. Enkrat smo tudi plezali v Paklenici, ko smo trenirali za Ameriko.

Veliko si plezal tudi v drugih državah. Spomnim se odprave na Grenlandijo s slovenskimi plezalci. Je bila to tvoja prva odprava?

Pred tem sem bil že v Yosemitih, da bi preplezal Aquarian wall v El capitanu, pa smo imeli nesrečo. Grenlandija pa je bila prva prava odprava in bilo je odlično. Od Slovencev sta bila z nami Miha Kajzelj in Igor Kalan.

Pred desetimi, morda petnajstimi leti ste se hrvaški plezalci odločili, da preplezate po eno big-wall smer na vsaki celini. Kako se je iztekel ta projekt? Kje vse ste plezali?

To je bila spontana zamisel takoj po Grenlandiji. Oblikovala sva jo z Darkom Dularjem. Po odpravi na Grenlandijo smo šli v Ameriko, da plezamo v Yosemitih in preplezamo novo smer v Bugaboojih, v Kanadi. Na žalost se je Darko po vzponu v Zodiaku smrtno ponesrečil v Coockie Cliffu, jaz pa sem si zlomil nogo zaradi napake varujočega v Owens River Gorgu in vrnili smo se domov. Potem smo plezali v Maliju v Afriki, v Sečuanu na Kitajskem, v Čilu (Cochamo) in v Avstraliji.

Kako gledaš na razvoj plezanja na Hrvaškem?

O tem bi se dalo veliko govoriti. Mislim (in tu me bodo napadli), da vse izhaja iz posameznikov. Alpinizem je v stagnaciji, kvalitetnih vzponov v Alpah in big-wallih je malo. Samo odprav je nekaj (naša dekleta.) Nič naprednega razen nekaj izjem. Ko pride zima, gre vedno za iste smeri. Tu je samo Igor Čorko s svojimi odličnimi vzponi v Dolomitih, Bale in njegov dry-tooling, Elvin Sindićić in nekaj njegovih zimskih vzponov v Alpah. Malo boljši je položaj v športnem plezanju, kjer se je začelo delati z mladimi, ki se na tekmovanjih solidno uvrščajo. Ampak tudi tukaj smo daleč od Slovenije...

Čeprav si diplomirani arheolog in zgodovinar, se vse tvoje življenje vrti okoli plezanja. Bil si direktor Iglusporta v Zagrebu, postavil plezalni center in še veliko drugih stvari. Lahko opišeš svojo poslovno kariero?

Še vedno sem direktor Iglusporta. Hotel sem delati nekaj, kar bi bilo povezano s plezanjem. Odprla se mi je priložnost z Iglujem (hvala Igorju Kalanu za priporočilo), ki sem jo sprejel in stvar deluje dobro. Začel sem tudi s plezalnim centrom v Zagrebu. Mogoče malo prekmalu. Ta del posla ne deluje najboljše, čeprav je Zagreb milijonsko mesto. Tradicija drugih športov je tukaj premočna. Pišem vodničke za Hrvaško in za Paklenico, tudi članke, včasih sem bil tudi vodnik in vodil ljudi po plezalnih smereh. Malo sem se utrudil in ne delam več vsega tega – samo tisto, kar moram.

Vsi v vaši družini plezate, tudi tvoja sinova. Koliko sta stara?

Ja, vsi plezamo, samo žena trenutno ne, ker ima težave s hrbtom. Mlajši Timon ima sicer dvanajst let, starejši Borna pa štirinajst.

Bral sem, da je Borna, ki tudi tekmuje v plezanju, že preplezal 8b. Zelo zanimiva je tudi zgodba, kako je »in no time« preplezal Pokrajculjo (8a) v Retovju. Kakšna je vaša športna oziroma plezalna filozofija?

Ja, Borna je zlezel 8b in veliko tekmuje. Zmagal je v regionalnem pokalu in na Petzen trophyju. Je zelo nadarjen in ima velik potencial. Je zelo inteligenten in ima smisel za »branje« smeri in gibanje. Racionalno troši svojo moč. Zelo hitro lahko naštudira smer in jo potem prepleza v prvem poskusu. Včasih, kot pri Pokrajculji, izgleda, da tudi v naslednjih desetih letih nima možnosti, da bi smer splezal. Tako zgleda, ko smer študira. Potem si vzame deset minut odmora in »zviz!«, kot da ni vse skupaj nič. So pa dnevi, ko se mu ne ljubi in takrat izgleda vse prav nasprotno. Toda rad trenira in rad ima težke treninge. V naravi ga je včasih malo strah, ampak z motivacijo gre. Ni obremenjen z ocenami in z 8a.nu profilom, kar je dobro. Želim, da postane pravi plezalec, da obišče čim več plezališč, da pleza različne smeri na pogled, ne pa da v nedogled visi v eni smeri. Oba popolno podpiram in praktično sem svoje plezanje porinil v drugi plan. Ni mi težko cel dan varovat. In vozit. Letos gremo na EYC tekme. Jaz sem trener, voznik, kuhar... Naša vizija je, da gledamo Borno leta 2020 kot prvega hrvaškega plezalca na olimpijskih igrah. Vse, kar sem se naučil v tridesetih letih plezanja in kar sam zaradi situacije nisem mogel, jima sedaj nudim. Seveda, dokler bosta to hotela.

Imaš kakšne posebne načrte v plezanju, poslu?

Za zdaj je vse podrejeno otrokom. Letos torej svetovno prvenstvo v Singapurju in EYC tekme. In plezanje z njima. Naslednje leto načrtujem z njima plezanje po Ameriki. Sam bom nadaljeval z opremljanjem smeri po Istri. Novi vodnički v dopolnjenih in popravljenih izdajah bodo izšli 2013.

Za drugo pa – kdo ve. 50 and life to go...

Čujo, hvala za izčrpne odgovore.

Urban Golob.

Fotografije: arhiv Boris Čujić