Zadnji vzpon Jasne in Šraufa

Objavljeno: 23. December 2018 - 19:27
Komentarji: 0 komentarjev

V plazu pod Malo Mojstrovko sta 24. decembra 1995 umrla Stane Belak-Šrauf - prava slovenska alpinistična legenda in perspektivna alpinistka Jasna Bratanič, slovenska alpinistka leta 1994. Datum nesreče so določili kasneje, kar nekaj časa je trajalo iskanje podatkov, kje naj bi bila.

2. januarja 1996 zvečer je bil Šraufov avto slednjič najden pod snegom na 17. serpentini Vršiške ceste, v njem pa sporočilo, da sta 24. decembra ob 10:30 odšla na 'trening turo' Šitna glava - Mojstrovka - Vršič. Gorski reševalci so ju iskali v več velikih akcijah, najdena sta bila šele čez nekaj mesecev (21. maja 1996 Jasna in 23. maja 1996 Šrauf).

Stane Belak – Šrauf (1940-1995) je ime, katerega ni mogoče zaobiti niti pri najbolj površnem pregledu slovenskega alpinizma. Sodil je v najožji krog svetovne alpinistične elite, njegov 15-dnevni vzpon preko južne stene Daulagirija pa še danes velja za eno največjih himalajskih pustolovščin. Opravil je prek 1000 alpinističnih tur, prek 60 prvenstvenih, med njimi so mnogi vrhunski vzponi v vseh letnih časih, v domačih in tujih gorah.

Nepozabne bodo ostale njegove prve zimske ponovitve Rdeče zajede v Rakovi špici, Krušičeve smeri v Špiku, Šinkove v Frdamanih policah in Raza Singe, s svojimi vzponi v zahodnih Alpah (severna stena Les Droites in Freneyski stebri) je dvignil raven naših vzponov v evropskih gorah. Njegov najpomembnejši zimski vzpon je zagotovo prva zimska ponovitev Čopovega stebra, katerega je z Alešem Kunaverjem in Antonom Sazonovim leta 1968 preplezal v osmih dneh v izredno slabih razmerah.

Njegova pot v tuja gorstva se je začela z dvema odpravama v Hindukuš, po neuspelem poskusu v južni steni steni Makaluja leta 1972 pa je vrh dosegel na Kangbačenu in kot prvi Jugoslovan (Slovenec) dosegel vrh Makaluja, prvega osemtisočaka za Slovence (Jugoslovane) leta 1975, prav tako je leta 1979 dosegel vrh Everesta in preživel odprt bivak v viharju krepko nad 8000 metri. Leta 1983 je vodil odpravo in dosegel vrh na Gangapurni, opravil prvi pristop na sedemtisočak Nyanang Ri v Tibetu in začrtal prvenstveno smer na Ganeš 5.

Bil je dejaven gorski vodnik in kot tak opravil prvi slovenski vodniški vzpon čez razvpito severno steno Eigerja. Za alpinistične dosežke je prejel številna priznanja, med drugim večkratni zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (1975, 1978, 1979), zlato značko Planinske zveze Jugoslavije (1969), Bloudkovo nagrado kot član odprave na Everest 1979, Ziherlovo plaketo (1974), priznanje Reda zasluge za narod s srebrno zvezdo Predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije (1982 in 1983) ter več drugih najvišjih priznanj za vrhunske dosežke in delo na športnem področju v Jugoslaviji. Uveljavljal se je tudi kot planinski organizator, mentor mladim alpinistom, od srede 60. let je sodeloval pri Gorski reševalni službi, 1979 bil inštruktor na tečaju za gorske vodnike v Nepalu. Občasno je pisal plezalne potopise v Planinski vestnik, po njegovi smrti je izšla knjiga z njegovimi plezalnimi zapiski Veliki dnevi.

Jasna Bratanič je bila zelo dejavna in zelo obetajoča mlada alpinistka, članica ljubljanskega AAO. Za leto 1994 je bila imenovana za najperspetivnešo alpinistko. Več o njej, kakor tudi o sami iskalni akciji Šraufa in Jane, si lahko preberete v zapisih Mihe in Mateje Peternel:

Iskanje Šraufa in Jasne

Jasna Bratanič je prišla v alpinistično šolo Akademski AO leta 1991. Z izjemno voljo je zelo hitro napredovala in bila že leta 1994 proglašena za najboljšo slovensko alpinistko. Približno takrat je začela plezati s Šraufom. V zadnjih dneh decembra 1995 je telefonirala njena sestra Maja. Na koncu pogovora jo je Mateja povprašala po Jasni. Povedala je, da sta bili dogovorjeni za skupno nakupovanje novoletnih daril, vendar Jasne ni bilo. V prejšnjih dneh naj bi šla s Šraufom v hribe, vendar ni vedela, kam in za koliko časa. Naslednji dan je Maja ponovno poklicala in povedala, da Jasne še vedno ni. Vreme se je v tistih dneh močno poslabšalo. Prej skoraj kopne hribe je prekrila debela snežna odeja. To je bil že znak za alarm. Poklical sem Tonača, takrat načelnika postaje GRS Ljubljana, in povedal da Šraufa in Jasne ni. Potem so se začela iskanja in ugibanja. Ali sta sploh šla v hribe? Kaj pa če sta šla v Avstrijo? Mogoče sta v Švici... Verjetno v kakšnem bivaku čakata, da se bo splazilo in bosta potem prišla dol... Vozili smo se po dolinah od Porezna do Visokih Tur in na izhodiščih iskali Šraufov avto. Uradno pa iskalna akcija sploh še ni bila sprožena, saj ni bilo prav nobene sledi, ki bi kazala, kam sta odšla. Vseeno je v tej fazi iskanja sodelovalo vsaj 100 ljudi, poleg slovenske pa so bile obveščene tudi policije alpskih držav. Še več ljudi je v lepem vremenu, ki je sledilo sneženju, hodilo mimo velikega kupa snega, ki se je pojavil na tisti vršiški serpentini, kjer se pot od Koče na Gozdu proti Erjavčevi koči prvič dotakne ceste.

Dan po Novem letu se je nekomu zazdelo, da se pod tem kupom nekaj blešči. Ko je odstranil vrhnjo plast snega, je zagledal Šraufov avto. V njem je bil po dobri Šraufovi navadi listek z načrtovano turo. V sredo, 3. januarja 1996, se je začela obsežna iskalna akcija. Prvi dan so sodelovali predvsem člani GRS Kranjska gora, v četrtek se je pridružila naša in postaje iz Zgornjesavske doline, v petek pa je bilo na terenu največ reševalcev iz postaje GRS Ljubljana. Na začetku je akcija potekala predvsem na južnih pobočjih Mojstrovke in Nad Šitom Glave. Sondiranje plazov, lavinski psi, helikopterji... Nekdo je rekel: »Iščemo iglo v kopici sena.« Pogledati smo šli tudi na severno stran, vendar smo iskanje zaradi prevelike nevarnosti plazov prekinili. V soboto, zadnji dan obsežnega iskanja, se je na Vršiču zbralo 200 reševalcev iz cele Slovenije. Žal se je vreme močno poslabšalo, zato je bilo sondiranje plazovin na južnih pobočjih Mojstrovke prekinjeno že sredi dneva.

Iskanje se je v manjšem obsegu nadaljevalo vse do pomladi. Počasi se je težišče premaknilo na snežišča pod severno steno Mojstrovke. 19. maja 1996 so na njih našli Jasnin nahrbtnik. Iskanje obeh ponesrečenih se je spet začelo s polno paro. Spet so sodelovali člani raznih postaj. 21. maja so našli Jasno, dva dni kasneje pa še Šraufa. Še zadnja prgišča upanja so se razblinila. Umrla je neskončno zagnana Jasna. Umrl je Šrauf, vrhunski alpinist, gorski vodnik, reševalec, legenda. Jasna Bratanič in Stane Belak – Šrauf sta se ponesrečila 24. 12. 1995. Verjetno ju je talni plaz odnesel čez severno steno Mojstrovke. V obsežni iskalni akciji so sodelovali člani vseh postaj GRS. Našli so ju spomladi 21. in 23. maja 1996.

V spomin Jasni Bratanič

V snežnem plazu pod Mojstrovko je ob božiču ugasnilo življenje naše prijateljice in soplezalke Jasne Bratanič.

Na naš alpinistični odsek je prišla pred petimi leti. Že na prvih gorskih turah nas je začudila njena izredna volja in vztrajnost. Ker je bila tiha in zadržana, je le malokdo od nas slutil odločitev, da bo alpinizem postal njeno življenje.

Po dveh letih je prvič odpotovala v Himalajo. Vsi smo mislili, da le na izlet, izkazalo pa se je, da je imela resen namen sama splezati na težak šesttisočak. Pol leta kasneje je odšla v Peru in tam preplezala več smeri in osvojila tudi najvišji vrh Peruja Huascaran. Naslednje leto je na sicer neuspešni odpravi na Anapurno II prišla najvišje in ob koncu leta jo je Planinska zveza Slovenije imenovala za najboljšo slovensko alpinistko leta 1994. Lani pomladi je bila s Stanetom Belakom - Šraufom na izvidniški odpravi v vzhodnem Nepalu. Po vrnitvi je z njim in nekaterimi soplezalkami preplezala vrsto težkih smeri in zazdelo se je, da njeno najboljše alpinistično obdobje šele prihaja. Za gore, plezanje in trening je izkoristila vsak prost trenutek. Pred seboj je videla velik cilj, prvenstveno smer v Himalaji.

Z Jasno smo vsi radi plezali. Bila je zanesljiva, tovariška in prijazna. Zaradi požrtvovalnosti je bila dobrodošla na vsaki odpravi. Ko so pod Vršičem našli Šraufov avto, smo vsi spoznali, kaj se je zgodilo, povsem sprijazniti pa se s tem nismo mogli. V trenutkih sanjarjenj se je v nas večkrat utrnila misel, da se bosta še kdaj vrnila. Sedaj je slovo postalo resnica.

Jasna, imeli smo te radi!

Vir in fotografije: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013. 
Naslovna fotografija: Stane Belak v počeh francoskega granita. Foto arhiv: Dušica Kunaver.

Kategorija: 
Deli z ostalimi: 

Komentiranje in spletni bonton

Spoštovani uporabniki spletnega portala Friko.si, skupaj lahko naredimo naš in vaš Friko.si bolj prijazen. Ekipa Friko je vesela vaših odzivov in mnenj, saj smo prepričani, da lahko odprta debata pripomore k mnogim pozitivnim spremembam in razvoju portala.

Na naši spletni strani ne želimo omogočati anonimnih sovražnih govorov in žalitev, zato smo za komentiranje uvedli obvezno registracijo, ki jo lahko opravite tukaj. Pred oddajo komentarjev se morate najprej prijaviti.

Vabimo vas, da si tudi preberete pravila komentiranja.

Če ste naleteli na vsebino, ki se vam zdi nezakonita, jo lahko prijavite na Spletno oko. Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.