Marjan Manfreda - Marjon (1950-2015)

Leta 2015 je na današnji dan v prometni nesreči umrl vrhunski alpinist in gorski vodnik Marjan Manfreda

Marjan Manfreda - Marjon se je rodil leta 1950 v Bohinjski Beli. Pri 15 letih je odšel v Ljubljano v šolo za strojevodje in se je vpisal tudi v alpinistično šolo AO Ljubljana – Matica. Kmalu zatem je nekega dne visoko v steni za rojstno vasjo opazil vponko, ki so jo pri urjenju pozabili vojaki iz bližnje vojašnice. Splezal je do nje, jo vzel in - padel na tla. Šele ponoči se je zavedel v vznožju stene, se odplazil domov, zjutraj šel seveda k maši, kjer pa je v cerkveni klopi padel v nezavest. Vzrok - pošten pretres možganov in zlomljena ključnica. »To je bil najpomembnejši dan za moje plezanje,« pravi danes Marjon. »Če bi se ubil, ne bi več plezal.«

Potem je šlo zelo hitro. Leta 1966 je opravil svoj prvi vzpon, ko je v vodstvu preplezal Mosoraško v Anića kuku in istega leta dodal svojo prvo prvenstveno smer (Severni steber v Malem Oltarju). Leto kasneje je plezal v Tatrah, kjer je opravil svoj prvi prvenstveni vzpon zunaj naših meja, leta 1968 pa je pri še ne osemnajstih letih plezal v Kavkazu, kjer se je povzpel na Kazbek in opravil še en lažji prvenstveni vzpon. S temi je v tujini nadaljeval tudi naslednjega leta, ko sta z Borom Krivicom preplezala novo smer v krušljivi in zato takrat še nedotaknjeni steni Mont Dolenta nad Chamonixom. Skupaj z Mitjo Koširjem sta takrat ponovila še Centralni steber v Freneyih in Couzyjev steber v Les Droites, doma pa je uprizoril nekaj zelo hitrih ponovitev klasičnih smeri. Pozimi je preplezal nekaj težkih klasičnih smeri v Julijcih (Schinkovo v Frdamanih policah, Krušicevo v Špiku idr.) in opravil zahtevne prvenstvene vzpone (prvi je na primer preplezal obe črni steni v Triglavu). Leta 1972 se je udeležil prve odprave v južno steno Makaluja. Leta 1974 je stal na vrhu Kangbačena in leta 1975 postavil višinski rekord brez dodatnega kisika z vzponom na Makalu (8463 m) v okviru jugoslovanske odprave, kar šteje za svoj himalajski vrhunec. Dve leti kasneje je z Janezom Dovžanom preplezal novo smer v Yerupaji v Andih, leta 1979 pa je preplezal ključno mesto na višini okoli 8250 m na zahodnem grebenu Everesta in za ceno nekaj členkov prstov na roki odprl pot drugim navezam proti vrhu. V Himalajo je odšel še leta 1981 in sicer v južno steno Lotseja. Kot pravi Marjon, se je takrat oddaljil od vrhunskega (himalajskega) alpinizma, je pa veliko plezal sam, kar je sicer pogosto počel že prej. Omenimo, da je pri osmenajstih npr. soliral Peternelovo smer v Triglavu, v sedemdesetih pa med številnimi drugimi sam ponovil Steber Šit (1.SP), leta 1980 pa opravil tudi prvo solo ponovitev Raza Mojstranških veveric.

Po upokojitvi se je Manfreda še vrnil v Himalajo in leta 2004 stal na vrhu Daulagirija, leto kasneje pa je v okviru jubilejne odprave ob tridesetlenici vzpona na Makalu dosegel še vrh Ama Dablama. Do Everesta pa je po dogodkih na odpravi leta 1979 čutil nekakšno zamero. Morda celo osebni poraz, čeprav se po svojih besedah tega niti ni zavedal. »Potem pa sem se poznega popoldneva leta 2005 po vzponu na Ama Dablam v turobni megli vzpenjal proti vrhu Kala Patarja. Ravno ko sem prišel na vrh, se je v oblakih naredila luknja in lahko sem videl z večernim soncem obžarjena Everest in Nuptse. Od nekod se je zaslišal še zvok didžiriduja. Ves prizor je trajal nekaj minut. Samo sedel sem in strmel. Od takrat sva z Everestom spet prijatelja,« pove Marjon, ki je napisal tudi odlično knjigo Ledeno sonce.

Vir in fotografije: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013.